torek, 10. maj 2011

ZAKRAMENTI UVAJANJA V CERKEV

V vseh kulturah in verstvih poznajo določeno uvajanje ali iniciacijo v posamezne dobe življenja ali določene stanove. Takšno uvajanje je redno združeno z določenim obrednim dogajanjem, ki je tudi realno učinkovito. V krščanstvu to vlogo prevzemajo trije zakramenti uvajanja: krst, birma in evharistija. Z njimi se polagajo temelji celotnega krščanskega življenja. Delež te milosti je podoben rojstvu, rasti in hranjenju naravnega življenja. Krst vernike prerodi, birma jih okrepi in v evharistiji prejmejo kruh večnega življenja (KKC 1212).


1. Zakrament krsta


Ta zakrament predstavlja temelj krščanskega bivanja. Njegova pomembnost je izpričana že od začetka, v najstarejši judovsko-krščanski tradiciji, posebej v mistagoških katehezah patristične dobe.
Baptisma gr. pomeni potopitev, kopel. Pojem je bil jasen za kristjane prvih generacij in so ga razumeli v smislu starozaveznih kopeli kot v smislu Janezovega krsta. V ospredju je bila novost in odrešenjska zgodovina te zakramentalne geste, izpolnitev preroških obljub in nadaljevanje čudežev odrešenja, ki jih Bog uresničuje v zgodovini.
Krst v slovenščini pomeni, križ, prekrižati se, križ kot osnovni simbol krščanstva in znamenje odrešenja.

Kristusova smrt je krst. Dogodek smrti in vstajenja je Kristus sam imenoval krst (Mr 10,38; Lk 12,49-50). Zato je mogoče reči, da je Kristusova smrt že krst, ki ga je on doživel in je umivanje nog njegova predhodna podoba ter oznanilo, ki dela apostole, da postanejo vredni, da morejo pri njem biti udeleženi, stopiti v njegovo smrt, ki jo je podaril za človeštvo.
Potopitev v podzemlje, izvir krsta. Ko je Božji Sin prevzel telo, je s tem stopi na nov način v odnos z ljudmi, v odnos s telesi vseh ljudi. Kot Božji Sin je že živel nek vesoljni odnos do vsega stvarstva, vendar je z učlovečenjem želel živeti ta odnos od znotraj, iz človeške perspektive, v človeškem telesu. S tem je hotel, da vse ustvarjeno, svet, človeštvo, pljuska tudi v telo, ki ga je on privzel. Sem spadajo tudi vsa zgodovinska dogajanja, vse, kar je človek. Kristus je uresničil odrešenje s tem, da je stopil v podzemlje. Samo tako je mogel razbiti greh in smrt ter zvezati satana ter osvoboditi ljudi, njegove ujetnike. Kristus nas tako ni osvobodil le od smrti, ki je posledica greha, ampak tudi o satanove moči, ki je spodbujevalec greha. Zato je vstopil v globino prepada, v izvorni kaos in brezoblične vode prekletstva. Potopil/ krstil se je v gnusu Hada, v Šeolu, v peklenskem prostoru oddaljenosti od Boga. Tako se je podal v zadnji in odločilni dvoboj s temno senco satana in ostal popolnoma pokoren Očetu ter učljiv Svetemu Duhu v korist človeštva.
Simbolizem vode. Voda je po svoji naravi gibljiva stvarnost, nima svoje oblike in sprejeme to, kar ji je dano. Iz tega izhaja tudi njena dvojna vloga, more ubijati ali oživljati, vzpodbujati življenje ali ga zatreti. Kot pozitiven pomen vode je oživljanje, prinašanje življenja, kot izvir in rosa, dež, ki zalije zemljo in reka, ki namaka polje. V svetopisemski misli voda prinaša oživljajoči Božji blagoslov ( Ez 17,8; 19,10). Voda je povezana z drevesom življenja, ki ima vedno dovolj življenjskih moči, voda pomeni pomlad, zelenje, cvetlice, življenje. Voda tudi čisti in očiščuje. Negativni pomen vode kaže zlasti na umazane, smrdljive vode, v kateri se ni mogoče ne odžejati in ne umiti. Voda, ki samo še ovira in uničuje. Zlasti morje s svojimi velikimi valovi predstavlja prebivališče zverine Liviatana. Voda, ki spominja na prvobitni kaos, ki požre človeka. V vodi se more človek utopiti, voda kot sredstvo zla. Zato razumemo Božje posege v smeri reševanja iz peklenskega prepada. Bog, ki rešuje ljudi iz velikih voda in iz suženjstva, v katero so zapadli. Njegov poseg bo očiščujoč, očistil bo ljudi stare pameti in trdega srca. Ezekijel pa govori o vrtu, o raju, v katerem bodo tekle reke polne vode, z drevesi, katerih sadovi bodo bogati in njihovo listje bo zdravilno ( Ez 47,1-12).
Zgodovinski pomen vode. Sveto pismo pogosto govori o dogodkih, ki so povezani z vodo. Sveti Janez Damaščan govori o osmih krstih. Vesoljni potop ima jasen kozmično naravni pomen, kaže na kozmično katastrofo, ki je zajela svet in ga zvezala v prvobitni ocean. Gre za potopljenost v prvobitni kaos in možnost novega življenja. To pa je povezano z Noetovo barko. Voda, ki je pobijala in morila svet, je tudi nosila in ohranila življenje po tej ladji. Bog je rešil človeštvo po tej družini, ki je plavala nad valovi in prepadi. Tudi Kristus je razbil vode smrti in s svojim križem ter vstajenjem prinesel novo življenje. Cerkev je tako ladja, ki pluje po valovih zgodovine. Prehod čez Rdeče morje je Božji poseg, ki je pomagal Izraelcem, da so šli iz suženjstva v svobodo. Bog poruši zlo, da se more prečistiti življenje in začeti z novo zgodovino. Seveda ni bil prehod dovolj za izkušnjo Izraelcev. S tem se še niso osvobodili, potrebovali so tudi puščavo, kjer so se prečistili. Tudi pri Kristusu najdemo pomen vode. Sleporojenega je poslal, da se je šel umiti v vodnjak Siloe. Mrtvoudnega, ki je v Bethesdi čakal, da bo voda zaplivkala, je ozdravil. Na tak način je sam studenec Bethesda postal podoba krsta, kot pravi Kromacij iz Ogleja (Sermo 14,1). V pogovoru z Nikodemom je Jezus spregovoril o Svetem Duhu, ki bo nova, živa voda, ki jo bo dal Jezus za življenje novega stvarstva. Z vodo je tudi umil noge učencem, da bi jih pripravil na vstop v velikonočno dogajanje in voda je skupaj s krvjo pritekla iz njegove prebodene strani.
Rojstvo iz krstne vode pomeni prehod iz prvobitnega kaosa v novo življenje iz vode in duha. To je za današnji čas zelo odločilnega pomena. Odločiti se za življenje duha nasproti prepuščanju prvobitnemu kaosu in utapljanju vanj. Iz Kristusove prebodene strani teče ljubezenska zmaga za življenje v svobodi duha in napor premagovanja nagonske privlačnosti kaosa sveta. Sodobna kultura se zelo nagiba nazaj k temu kaosu, zato je krst opredelitev za življenje, za boj in pobudo duha. Očiščeni človek, okrepljen z velikonočnim Duhom, more srečati Gospoda in stopiti v njih na svatovsko gostijo novega življenja.

1.1 Svetopisemski in teološki temelj krsta

Krst v spisih Nove zaveze
Jezusovo naročilo Mt 28,¸6-10) Jezusovo naročilo misijona, oznanjanja evangelija in krščevanja v imenu Svete Trojice. Pojdite pomeni, da je krstiti Jezusovo naročilo. Ko učenci evangelizirajo in krščujejo, izpolnjujejo Jezusovo voljo. On je prisoten skupaj z njimi.
Apostolska dela Takoj po binkoštih so začeli oznanjati in krščevati. Po tridesetih letih, ki jih opisuje ta knjiga, se je krščanstvo razširilo po vsem sredozemskem bazenu. Odločilni trenutki širjenja so vedno enaki: oznanjevanje apostolov, sprejetje tega oznanila s strani poslušalcev, krst in dar Svetega Duha, pripadnost in udeležba pri življenju skupnosti. Krst podeljuje Cerkev in je temelj nastajanja Cerkve. Na binkošti so vprašali Petra po razlogih za vstop v krščanstvo, podobno je tudi v odlomku o krstu etiopskega uradnika, pri Pavlovem krstu v Damasku, pri Kornelijevem krstu v Cezareji. Krst, ki mu sledijo darovi Svetega Duha, je vedno dogodek, ki uvaja v novost Kristusa in gradi novi Izrael: poslušanje, bratska skupnost, lomljenje kruha in molitev.
Janezov krst in Jezusov krst Od vsega začetka je bila v Cerkvi zavest, da je bil Janezov krst krst pokore, ki je pripravljal Jezusov velikonočni krst. Med obema krstoma je enak odnos kot med staro in novo zavezo. Predvsem je med njima odnos nadaljevanja, pa tudi preseganja in novosti. Janez krščuje z vodo za spreobrnjenje, Kristus pa bo krstil z ognjem in Svetim Duhom, posreduje posamezniku udeležbo pri pashalnem dogodku.
Pavlinski spisi Pavel nima sistematičnega nauka o krstu, prinaša pa veliko odločilnih elementov za pogled na krst. – Biti krščen pomeni zakramentalno ponovno preživeti pot Kristusove smrti, pokopa, vstajenja, gre za ontološko povezanost s pashalno skrivnostjo Kristusa, katere odrešenjska učinkovitost oživi v vseh svoji razsežnostih. 1 Kor 1,13: Biti krščen v Kristusu je isto kot biti pridružen njegovemu križanju in vstajenju. – Krst pripada k izvajanju celotne ekonomije odrešenja in ni osamljen dogodek. Krst uvaja v novo življenje, ki se sedaj še prikrito, a se bo razodelo ob prihodu Jezusa Kristusa, sedaj pa se mora kazati v nenehnem duhovnem prizadevanju, je vstop v novo ljudstvo, kjer ni več razlik med narodi. Biti krščen pomeni biti nova stvar, rojen je novi človek in prištet Kristusovem telesu. Krst je komunikacija z Očetom, Sinom in Svetim Duhom v eni veri in edini Cerkvi.
Prvo Petrovo pismo Krst je postavljen v zvezo z izhodom iz Egipta in krvjo velikonočnega jagnjeta – krst je v povezavi s potjo Izraela v puščavi, s simbolom kamna za novo zgradbo duhovniškega ljudstva, - krst kot vesoljni potop ustvarja novo ljudstvo.
Krst v Janezovskih spisih Ta evangelij je v zadnjih letih deležen veliko pozornosti zlasti zaradi odnosa do zakramentov, še posebej s krstom in evharistijo. Janez želi pokazati, kako so ta Božja dejanja v zgodovini vedno enaka. Tudi novozavezni dogodki so v povezavi z zakramenti. Najpomembnejši mesti krst v Jordanu (Jn 1,29-34) in Jezusov pogovor z Nikodemom (Jn 3,5-6). Enako pomembna so tudi znamenja, ki jih je Jezus storil v svojem življenju in so predpodoba zakramentov Cerkve. Glede krsta sta predpodobi ozdravitev paraliziranega v Bethesdi in sleporojenega. V isti perspektivi se pojavlja tema žive vode v pogovoru s Samarijanko in v pripovedi o prazniku v Jeruzalemu ter v pripovedi o smrti na križu, ko je iz Jezusove prebodene strani pritekla kri in voda, kar je znamenje odrešenja, ki se deli po zakramentih. Kristus je velikonočno jagnje, katerega kri odrešuje grehe sveta.

Krst kot čudež odrešenja v času Cerkve
V novozaveznih spisih je krst tesno povezan z velikonočno skrivnostjo Kristusa, ki jo posnema in jo zakramentalno ponavzočuje v času Cerkve. Biti krščen pomeni biti potopljen v smrt in pokop Kristusa in nato vstati v njegovo vstajenje, biti udeležen v življenju Duha in eshatološke skupnosti odrešenja. Krst je aktualiziranje bogastva in skrivnosti vseh velikih del, ki jih je storil Bog za človeštvo, je novo stvarjenje, prebivanje Svete Trojice, posvečenje, poklic, poslanje, eshatološka sodba. Je uvod, temelj, začetek celotnega krščanskega bivanja, ki v kali že vsebuje vse zaporedne etape krščanske pashe. Drugi zakramenti pomenijo samo nadaljevanje in dopolnjevanje krsta.

Novo stvarjenje
Ustvariti pomeni izvabiti k bivanju tam, kjer ni bivanja, kjer je nič, smrt, greh. Krst je stvarjenjski poseg Boga v času Cerkve, ki posreduje vsakemu človeku skrivnost novega stvarjenja in rojstva, ki se je začelo s Kristusovo pasho.
Simbol pravodovja. V začetku je bilo vodovje in Božji duh je vel nad vodami. To pravodovje pomeni naravno okolje, v katerem se pojavi življenje. Tertulijan je zapisal: »Mi, drugačne ribe, se rodimo iz vode v podobnosti z našo Ribo, Jezusom Kristusom, in smo odrešeni samo, če ostanemo v vodi.« Nad vodami je Božji duh, ki daje vodi rodovistnost. Voda in Duh sta dva kostitutivna elementa krsta, kot pravi Jezus: Kdor se ne rodi iz vode in Svetega Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kdor je rojen iz mesa, je meso in kdor je rojen iz Duha, je Duh (Jn 3,3-8). Materino telo za to drugo rojstvo je pripravljeno iz krstne vode Cerkve, v kateri deluje Sveti Duh. Kot naravno rojstvo pomeni rojstvo nečesa novega, kar prej še ni obstajalo, podobno je tudi to rojstvo začetek novega načina bivanja.
Simbolizem raja. Prerojen od zgoraj more z vso pravico klicati Boga za Očeta, ker je v resnici njegov sin. Božji Duh ga dela Božjega sina in v njem moli. Zaradi greha izgubljeni raj je v krstu spet najden. Ta tema je pogosta pri cerkvenih očetih. Tu je tudi simbolizem velike reke, ki izvira v Edenu in namaka vrt v vseh smereh. Krščenec ni samo preustvarjen, ampak je istočasno uveden v udeležbo pri življenju Boga, zato more v sebi obnoviti Božjo podobo, ki jo je greh porušil. Pri krstu imamo možnost, da postanemo domači z Bogom, da postanemo to, kar je bil prvi človek pred grehom.
Kristjanova pasha. Krst je včlenitev v Kristusovo pasho, da postane osebna pasha kristjana. Tako pri pashi kot pri izhodu iz Egipta gre za Božjo osvoboditev, ki omogoči človeku prehod iz sužnosti v svobodo na poti proti obljubljeni deželi. Krst je dejanje osvoboditve. Bog ne samo ustvarja, ampak tudi osvobaja. V Svetem pismu pomeni osvoboditi, potegniti človeka iz nerešljive situacije, iz katere se ne bi mogel sam nikoli rešiti in ga vpeljati v situacijo novega življenja, svobode in avtonomije. Na križu se najde človek v radikalno brezizhodni situaciji, situaciji greha in smrti. Kristus se spusti v ta prepad duhovne in fizične smrti, ju sprejme nase in osvobodi človeštvo ter ga uvede v novo velikonočno stanje milosti in odrešenje. Tako se s krstom Kristusovo odrešenje raztegne na vsakega človeka. Kristus naredi katehumena deležnega vstalega stanja, svobode Božjih sinov in ga uvede na pot proti obljubljeni domovini. Glavna simbola sta tu maziljenje z jagnjetovo krvjo in prehod skozi Rdeče morje.
Maziljenje z jagnjetovo krvjo je povezano z izhodom iz Egipta, podobno je tudi pri krstu maziljenje temena s krstnim oljem. Kristus je Božje jagnje, ki odjemlje grehe sveta, iz njegove strani tečeta kri in voda. Prvo Petrovo pismo pravi, da smo bili odrešeni z dragoceno krvjo Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta ( 1 Pt 1,18-19). Krst je vključitev v Kristusovo skrivnost in podeljuje učinke osvoboditve in milosti, ki izhajajo iz Kristusove skrivnosti. Gre za svobodo, ki je že udejanjena v naše dobro, ki pa mora biti še varovana, ker smo še popotniki k polni svobodi.
Kristus je kot prvi prešel iz sveta k Očetu in vsakemu človeku omogočil prehod iz smrti v življenje, od greha k milosti, iz teme v svetlobo. V tem prehodu premaga satana in odreši pravične iz stanja suženjstva. Krst naredi deležne Kristusove zmage nad grehom in smrti in poveže krščence s celotnim Božjim ljudstvom, ki potuje k izpolnitvi. V podobi skale se odraža Božja moč, ki je podoba nove skale, Kristusa. Prej je bil stari človek, sedaj pa je po Bogu preustvarjen novi človek, ki se ne more več vrniti v Egipt.

Skrivnost zaveze v novem Izraelu
Pod Sinajem je Bog sklenil zavezo z izvoljenim ljudstvo, da bo dal ljudstvu na razpolago svoje dobrine. Pobuda za zavezo je v Božjih rokah, njegova zvestoba ni odvisna od človeške zvestobe. Ljudstvo lahko uporabi njegove dobrine in ostane zvesto, lahko pa je nehvaležno in ne vztraja v zvestobi zaveze, da jo izniči. Toda Bog ostane zvest. Tako je z majhnim ostankom, ki je ostal zvest nadaljeval pot k novemu Izraelu. Ta bo raztegnjen čez vse narode.
S tem svojim novim ljudstvom sklene novo zavezo, ki bo dokončna, ne bo več pisana na kamnite table, ampak v srce. Ta zaveza bo uvedena z učlovečenjem Božjega Sina, kjer se je Bog na nov način približal človeku. Naj bodo njegovi grehi še tako veliki, te zaveze ne bo mogel premagati, izničiti. Zato je odrešenje, ki se je zgodilo v Kristusu, večno. Cerkvi, ostanku, je Kristus zaupal svojo moč in poslanstvo, da je sacramentum salutis, po katerem on sam nadaljuje čudeže svojega odrešenja. Njegova dela odrešenja niso odvisna od njihovih nosilcev, ampak samo od Božje zvestobe sebi in svojemu načrtu.
Krst spada torej k nepreklicni zavezi, ki se v krstu imenuje krstno neizbrisno znamenje, človek lahko z grehom izgubi posvečujočo milost, ne more pa izgubiti tega znamenja. V njegovi moči more dobiti nazaj izgubljeno milost.

Prebivanje Svete Trojice
Evangelisti pripovedujejo o krstu v povezavi z razodetjem Svete Trojice. Matej opisuje Jezusov krst: »Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje« (Mt 3,13-17). Trinitarično razodetje odkriva, da je krst trinitarična skrivnost: Oče, Sin in Sveti Duh so navzoči in ga uresničujejo vsak na svoj način. Vse tri osebe posežejo v prerajanje krščenca in nato prebivajo v njem, da postane živo prebivališče Svete Trojice.
Bog Oče deluje v krščencu kot je deloval v Sinovem vstajenju. Pismo Kološanom poudarja, da smo bili z njim pokopani skupaj v krstu in skupaj z njim vstali od mrtvih ( Kol 2,12). Oče giblje srce ljudi k spreobrnjenju, ki je potrebno za sprejem Jezusa in hojo za njim. Jezus pravi, da ne more nihče priti k njemu, če ga ne pritegne Oče ( Jn 6,44). To pritegnjenje Očeta sprejme krščenec v globini srca in vere kot skrivnostno deležnost krstne milosti. Vera, ki jo Oče spodbuja, vodi človeka h krstu. Na vero, ki je slovesno izpovedana pri krstu, Oče odgovori s tem, da podari verniku odpuščanje grehov in milost sinovstva. Skupnost more pomagati krščencu v rasti njegove zavesti prejetega daru.
Krst je tudi zakrament srečanje s Sinom, kot deležnost z njegovo smrtjo in vstajenjem. Pri verniku se tako uresničujejo čudeži, ki jih je delal za osvoboditev njegovega ljudstva. Življenje krščenca je velikonočno bivanje, maziljen z Gospodom krščenec živi zgodovino na nov način, ker more postati izkušnja bolečine in smrti v njem pot, na kateri more uresničiti spravo z ljudmi. Sveti Pavel pravi, da bi se rad hvalil s svojimi slabostmi, da bi prišla nanj Kristusova moč ( 2 Kor 12,9). To je tudi Pavlovo križanje s Kristusom ( Gal 2,20).
Zakrament srečanja z Očetom in Sinom je tudi zakrament delovanja Svetega Duha. Nova zaveza govori o krstu v Duhu in določa rojstvo od zgoraj kot rojstvo iz vode in Duha. V Duhu se uresniči odpuščanje grehov, sinovsko posinovljenje, ki povezuje krščenca z Oečtom. V Duhu se krščenec upodobi po Kristusu ( Rim 8,9). Bili smo krščeni v enem Duhu, da bi gradili eno telo, ki je Cerkev. Sveti Duh posreduje vsakemu izmed nas darove, ki so potrebni za skupno življenje s Kristusom. Tako se gradi Cerkev kot ikona Svete Trojice.

Dogodek posvečenja
Krst je dogodek posvečenja. Posvetitev pomeni, da odslej Bog prebiva v nas. Sredi zgodovine smo odbrani in se odločimo za Božjo pot. Zato svetost po krstu ni zgolj neka zunanja kakovost, ampak notranja opredelitev, ponovno rojstvo, udeleženost pri Bogu v človeku v moči Svetega Duha, kar pomeni, da smo iztrgani iz oblasti duhovne smrti. Sveti Pavel našteva vse negativne vidike, ki jih krst odpravi: »In taki ste bili nekateri. Toda bili ste umiti, posvečeni ste bili, opravičeni ste bili v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga« (1 Kor 6,11).
Vse to ni sad naših dobrih del, ampak dar Božje usmiljene ljubezni. Vsekakor gre pri krstu na notranje spremenjenje, transformacijo, za posvečenje v pravem, ontološkem smislu. Po krstni milosti človek notranje pripada Božjemu življenju, vstopi v velikonočno skrivnost.

Poklic in poslanstvo
Krst je zakrament, ki kliče in vključi ljudi v poslanstvo Cerkve, po njej pa v poslanstvo Sina v Svetem Duhu. Krščeni je torej poklicani, želeni, sprejeti, prav tako pa ima tudi svojo nalogo. V tem smislu imamo krščeni določeno poslanstvo v Cerkvi in v svetu, še posebej imamo odgovornost za odrešenje vseh ljudi, da vsem ljudem prinašamo bogastvo in izkušnjo življenja z Bogom v Jezusu Kristusu. Teologija je široko razvila to poklicano in misijonsko razsežnost svetega krsta, še posebno v luči trojne službe, ki jo prejmemo pri krstu: duhovniško, kraljevsko in preroško.

Eshatološka sodba
Krst ima tudi eshatološki značaj, kaže na prihodnjo, izpolnjeno stanje. Do tega pa je mogoče priti skozi sodbo križa. Ta je delovanje Boga, ki je usmerjeno v uničenje sveta greha in uvajanje v novo stvarnost v Kristusovem Duhu. Kot je bila v vesoljnem potopu obsodba zla in hkrati obljuba ter uresničitev novega življenja, tako je tudi pri krstu, svet je umit od greha in more pravični vstati v novo pravičnost.

1.2. Struktura krstnega simbolizma

Krst je vidno in učinkovito simbolno znamenje Božjega milostnega delovanja. Bistvena simbolna struktura sestoji iz oblivanja z vodo, ki ga spremlja trinitarično slovilo. To dvoje predstavlja nespremenljivo jedro krsta, ki ga je postavil sam Kristus. V sholastičnem jeziku se to poimenuje materija in forma zakramenta. Vsi ostali elementi obreda imajo bolj pedagoški značaj, ponazarjajo skrivnost, ki se dogaja.
V prvi Cerkvi so krstili s potapljanjem, kasneje so razvili še dve obliki: oblivanje in škropljenje. Potapljanje je bilo še prisotno v poznem srednjem veku. Vendar pa samo potapljanje postane krstno znamenje šele po besedi in slovilu.
Pri tem obstaja odprto vprašanje ali so na začetku krščevali v Jezusovem imenu ali v imenu Svete Trojice, da je Matej v svojem poročilu vzel že trinitarično formulo iz liturgije in tako Jezusovo naročilo natančneje določil. V prvi Cerkvi so postavili trojno vprašanje o veri v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha, pri vsakem vprašanju pa so krščenca oblili z vodo. Temu so pridružili še polaganje rok za podelitev Svetega Duha.

Materija krsta: oblivanje z vodo
Materija ali prvi element krsta je voda. Tradicija o tem je povsem jasna: Dicache, Tertulijan, Avguštin, Tomaž, tridentinski koncil. Gnostiki so prakticirali krst z oljem, katari krst z ognjem, Luter je oznanil za materjo vsako tekočino, ki je primerna za umivanje.
Slovilo ali forma krsta
Drugi bistveni element je slovilo krsta Po Avguštinu je elementu treba dodati še besedo, da postane zakrament. Beseda, ki spremlja dejanje krsta, mora izraziti samo dejanje krsta: jaz te krstim, in klicati ime Svete Trojice. To je pravzaprav izpoved vere. Po tej besedi postane oblivanje z vodo sveto znamenje, simbol, v katerem je prisotna Kristusova učinkovitost. Za svetega Ambroža je kristološka formula enakovredna trinitarični.
Ostali elementi krstnega simbolizma
Stare slovesne liturgije so imele vključene tudi najrazličnejše elemente iz katehumenata: križ na čelu krščenca, polaganje rok, polaganje soli, razni eksorcizmi, molite veroizpovedi in očenaša, formule priseg, krstne obljube, maziljenje s krstnim oljem in po krstu maziljenje s krizmo, blagoslov krstnega oblačila, izročitev krstne sveče, Vse to je bilo usmerjeno v boljše razumevanje skrivnosti v krstnem zakramentu.
Nova liturgija je nekatere elemente ohranila, vendar pa je obred poenostavila, odpravila je polaganje rok in soli, predpisala samo eno maziljenje in sicer s krizmo, maziljenje s krstnim oljem pa je prepuščeno odločitvam škofovskih konferenc. Vsekakor pa je bolj poudarjena komunitarna, cerkvenostna razsežnost krsta.

Krstna milost in neizbrisno znamenje
Splošni učinki krsta so vstop v Cerkev, udeležba pri Kristusovem življenju in njegovi velikonočni skrivnosti, prejem Svetega Duha, srečanje z Očetom, novo sinovstvo. Človek je deležen Kristusove odrešenjske zmage in posvečenja.
Prvi učinek krsta je milost Jezusa Kristusa. V času po razglasitvi evangelija se privedba človeka k Bogu in uresničenju ne more izvršiti brez kopeli prerojenja ali brez želje po njej. Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Nauk vere je, da krst izbriše vse grehe pred krstom, tako izvirnega kot osebne. Luter in Kalvin sta govorila o preprostem neprištevanju greha, ne pa o njegovem popolnem uničenju, kar je tridentinski koncil zavrnil. Med Bogom in človekom pride do pomirjenja, človek je zopet pritegnjen v ljubezensko skupnost z njim, da postane njegov posinovljeni otrok. .
Poleg greha so pri krstu izbrisane tudi vse kazni za greh, zato novokrščenci ne dobijo pokore. Krst z vodo je podoben krstu krvi v mučeništvu. Vsakemu krščencu je posredovano trpljenje Kristusa v zdravilo, pravi Tomaž Akvinski. Kristusovo trpljenje je zadostno zadoščenje za grehe vseh ljudi. Za krščenca je učinek krsta odprtje nebeškega kraljestva, življenja z Bogom in deležnost vseh njegovih milosti.
Krst tudi uniči prevladovanje poželenja in oslabi nagnjenost h grehu, čeprav je popolnoma ne odpravi. Človek postane osvobojen za dobro, za dela duha, dobi novo moč, da premaga zlo, to je prehod iz sužnosti grehu v svobodo Božjih otrok.
Kljub temu pa krst ne izbriše vseh posledic izvirnega greha in drugih grehov. Človek je očiščen vsakega madeža greha, ostane pa še naprej subjekt trpljenja, ki je posledica greha. Tomaž pravi, da ima krst res moč odpraviti vse kazni za greh, vendar se bo to učinkovito zgodilo šele ob vstajenju pravičnih. Tudi Kristus je sprejel vso človeško grešnost in jo nosil. Tako jo sprejema tudi kristjan, ki je prejel njegov dar posvečujoče milosti in nosi te posledice skupaj z njim.
Krst je začetek novega življenja v Božjem Duhu. Očiščenje od greha je le en vidik tega dejanja, negativni, očiščenje. Novo, pozitivno pa je Božje življenje, ki je sicer podobno semenu, vendar je vsajeno v človeka. Smrt grehu je rojstvo za Boga v Kristusu. Stari človek je dal prostor novemu.
Pri Pavlu je krst poklic k novemu življenju. Čeprav je krst že resničnost odrešenja, pa ni dokončno odrešenje, ker človek še greši, krst ne deluje magično, kristjan mora živeti to novo življenje, trpeti s Kristusom in biti z njim poveličan. Ta vidik se je razvil zlasti po tem, ko so začeli krstiti otroke.
Vsekakor ne gre pri krstu le za nek moralni preobrat, ampak za resnično spremembo. Tu se zgodi stvarjenjski poseg, kristjan je na nov način povezan z Bogom, je nova stvarnost in nov način življenja prihaja iz te nove stvarnosti. Princip tega življenja pa je Sveti Duh, ki je duh posinovljenja, duh novega odnosa do Boga. Krščeni je v moči Svetega Duha oblekel Kristusa, kar pomeni, da je postal deležen Kristusove bogočloveškosti in s tem uveden v orbito Svete Trojice. Tako ni samo tempelj Svetega Duha, ampak prebivališče treh Božjih oseb. Tu gre za stvarno Božje sinovstvo in Božje očetovstvo, ki sta med seboj tesno povezani.
To dogajanje imenujemo tudi theiosis ali pobožanstvenje človeka. S krstom je v človeka vsajeno seme teoloških kreposti, vere, upanje in ljubezni, prav tako tudi moralne kreposti, ki so nadnaravno vlite, nadnaravni dar.
Poleg vertikalne razsežnosti je tudi horizontalna. Sveti Pavel pravi, da ni več Juda in Grka. Ko postanemo Božji sinovi, postanemo s tem tudi med seboj bratje in sestre. Vsekakor v krstu izginejo motivi za razdelitev ali razlikovanje ljudi na narod, raso, spol, družbeni položaj, starost, zunanji izgled. S človekom, ki je prenovljen v krstu začne rasti tudi nova družba. Zato je zakrament krsta tudi zakrament krščanske edinosti. Ta edinost doseže svoj vrh v evharistiji.
Eshatološka razsežnost krsta. Novo življenje v krstu ima težnjo, da raste in se razvija na vse svoje strani. Za kristjana je krst začetek nove dobe, povsem drugačne od predhodne. Krst je začetek odrešenja, ki je usmerjeno k polnosti življenja v Kristusu, o absolutni prihodnosti, zato je krst temelj upanja. Kristjan upa, da bo dosegel tisti cilj, h kateremu teži vse stvarstvo. Velikonočna skrivnost odpira človeka v prihodnost, h kateri ga kliče Kristus, da bi šel v veri k poveličanemu Kristusu nasproti. Krst odstranja ovire, da se more krščenec gibati v absolutno prihodnost, za katero je ustvarjen in bo uresničena, ko bo Bog vse v vsem.

Neizbrisno znamenje krsta. Ta poudarek se je poglobil in razširil v povezavi z vprašanjem ponovnega krsta heretikov. Enoglasno izročilo Cerkve je, da je krst neponovljiv, ker v tistem, ki ga prejme, proizvede nekaj, kar ostane, traja in ni mogoče izbrisati. To značilnost so imenovali sfraghis, signum, carachter. Kadar je krst pravilno podeljen, je veljaven. Včasih ne more veljavno podeljeni krst v polnosti razviti svojih učinkov. Avguštin je govoril o pečatu, karakterju. Med učinki krsta je razlikoval kristološki pečat, ki je zakramentalni značaj in njegovo polno ožitev po delovanju Svetega Duha. Nekdo izgubi tega Duha, vendar ognjeni žig Kristusovega lastništva še vedno ostane.
Karakter pomeni prepoznavni, razlikovalni ter oblikovalni znak, ki so ga vtisnili osebam, živalim, predmetom, da se je vedelo, komu pripadajo. V tem smislu so Pavlov izraz obsignatio razlagali v smislu trajnega pečata, ki je vtisnjen v dušo krščenca in ga ni mogoče izbrisati.
Neizbrisno znamenje ima tako globoko kristološki in cerkvenostni značaj, kolikor obstaja v tesni povezavi s Kristusom in Cerkvijo, krst namreč vernike upodablja po Kristusu in jih včlenja v Cerkev. Tako je v tesni povezanosti z neizbrisnim znamenjem upodobitev po umrlem in vstalem Kristusu in včlenitev v Cerkev, ki je Kristusovo skrivnostno telo.
Neizbrisno znamenje je tesno povezano tudi z misijonskim poslanstvom. Če nas krst vključi v Kristusa, ki ga pošilja Oče, potem je krščeni na poseben način deležen tudi njegovega poslanstva, ki ga je zaupal Cerkvi. Krščeni dobi tako sposobnost, moč in dolžnost, da sodeluje pri uresničevanju Božjega kraljestva.
Karakter ima 1. duhovniški značaj. Krščeni smo kot duhovniški rod, s krstom stopimo v skupno duhovništvo krščenih ( C 10), ki izhaja iz Kristusovega duhovništva. Razlika s službenim duhovništvom je v tem, da to ne vključuje svetih moči, ki jih podeljuje sveti red, sta pa obe duhovniški poslanstvi usmerjeni v služenje, v uresničevanja skupnega poslanstva, ki ga je Kristus zapustil Cerkvi.
Verniki na različne načine uresničujejo svoje duhovništvo, da se morejo hraniti z evharistijo in pri njej sodelovati, da sprejemajo zakramente, v molitvi in zahvaljevanju, s pričevanjem in dejavno ljubeznijo.
Krstno duhovništvo je resnično, ne le metaforično. Ni le notranje in duhovno, je tudi zunanje (najodličneje v zakramentu svetega zakona, ki si ga moški in ženska sama podelita in ga potem živita). To je kultni vidik. Krščenci so posebno odbrani za udeležbo pri bogočastju, ki ga Sin daje Očetu ( C 11). Vsi kristjani darujejo evharistijo, ne le službeni duhovniki - ne le po mašnikovih rokah, ampak skupaj z njim. V odnosu do evharistije je krst drugi zakrament, oba sta različna zakramenta, eden porojen iz krstnega, drugi iz duhovniškega posvečenja.
Druga značilnost krščenega človeka je 2. preroška. Kristus ni le duhovnik, ampak je tudi prerok in učitelj. Oče ga je poslal, da bi oznanil odrešenje in prihod Božjega kraljestva. Biti krščen pomeni biti soudeležen pri njenem poslanstvu evangelizacije. Kristjan postane pri krstu misijonar in apostol. Neizbrisno znamenje je neprestano preverjanje apostolskega delovanja. Poslanstvo je tako nekaj zakramentalnega. Vsak kristjan je tako po svojem krstu pričevalec za to, kar je bil krščen ( CS 35). V to moremo vključiti tudi verski čut /sensus fidelium, ki predstavlja soglasje kristjanov v stvareh vere in morale ( CS 12).
3. Kraljevska razsežnost kristjanovega življenja, ki izhaja iz neizbrisnega znamenja, je v njegovi duhovni svobodi. Kristus uničuje spone greha z velikonočno skrivnostjo in tako dviga nazaj človeka h kraljevskemu dostojanstvu. To je njegova moč, da obvlada sebe, svojo dušo, duha in telo. Prav tako tudi rešuje stvarstvo iz kraljestva uničenja in teme. Kristjani smo poklicani, da zdravimo družbo in vse situacije, ki povzročajo in spodbujajo greh.

1.3 Učinki krsta in praksa krsta

Izbriše izvirni greh in vse grehe storjeni pred krstom.
Podeljuje nam stanje posvečujoče milosti. S krstom smo vcepljeni v Kristusovo telo, ki je Cerkev, postanemo udje Cerkve.
Posvetitev in izročitev Sveti Trojici, ki v nas prebiva. Tako postanemo tempelj Svetega Duha, smo živo svetišče, odkupljeni s Kristusovo krvjo.
Upodobljeni smo po Kristusu, njega smo oblekli, saj belo oblačilo pri krstu pomeni, da smo mu podobni v čistosti njegove ljubezni.
Deležni smo Božje narave, posinovljenja – tega dostojanstva nam ne more dati nihče drug.
Krst je začetek Božjega življenja, saj smo določeni za neminljivost.

Potrebnost krsta za zveličanje
V prvi Cerkvi sta bila vera in krst jasno označena kot pot k odrešenju, saj je Kristus naročil na apostoli oznanjajo evangelij, verne krstijo in jih uvajajo v skrivnosti Božjega kraljestva. Cerkveni očetje so povezovali nujnost krsta z nujnostjo pripadnosti Cerkvi / extra Ecclesiam nulla salus. Potrebnost krsta je še posebno osvetlil spor s pelagijanci, ki so trditi, da more človek tudi brez krsta doseči večno življenje, ne pa nebeškega kraljestva. Cerkev je na tridentinskem koncilu in v dekretu za Armence poudarila, da je krst potreben za zveličanje.
Nujnost krsta je namreč povezana s potrebnostjo Cerkve za odrešenje. S krstom postanemo udje Cerkve, stopimo v to skupno družinsko življenje Kristusovih učencev. Seveda je potrebna vera, da postane krst znamenje odrešenja. Zato je Cerkev uvedla katehumenat. Vendar je krstne milosti lahko človek deležen na več načinov, tu je tudi krst želja, krst krvi…
Stotnik Kornelij je prejel Svetega Duha še pred krstom. Kdor si želi biti krščen, pa ni zunanjih možnosti, je krščen po svoji želji. Podobno moremo sklepati za ljudi, ki niso še slišali za Kristusa in Cerkev, pa bi ga sprejeli, če bi bili o tem poučeni, evangelizirani. Predvsem velike svetovne religije morejo biti prostor, kjer se uresničuje krst želja.
Krst krvi je mučeništvo zaradi vere v Kristusa, to potrjujejo Tertulijan, Avguštin, Janez Krizostom, Leon Veliki. Če je katehumena doletela smrt, ker ni hotel zatajiti svoje vere, je našel svoje življenje. Mučeništvo je najgloblja vključitev v Kristusa, ker izraža največjo ljubezen. Mučeništvo je udeležba pri Kristusovi smrti.

Krst otrok
Jezus je rekel, naj bodo njegovi učenci kakor otroci; naj otroke pustimo priti k njemu. Od začetka so cele neverne družine prejele krst: trgovka Lidija, ječar v Filipih, Štefanova hiša v Korintu.
Sveti Polikarp je bil že od malega je bil Kristusov (76 let); Justin govori o moških in ženskah, ki so že od otroških let Kristusovi; apostolsko izročilo pravi: "…sami krstite otroke…"; sveti Irenej poudarja, da je Kristus prišel odrešit vse, ki se prerodijo v Bogu: dečke, deklice; Origen pravi, da je krst otrok navada Cerkve, Cerkev pa je to izročilo prejela od apostolov, "krst se deli v odpuščanje grehov"; Ciprijan naroča, naj se dojenčki krstijo takoj, drugi ali tretji dan.
V začetku 4. stoletja je ta praksa začela pešati, predvsem višji sloji so začeli odlagati krst v kasnejša leta, tako da so do takrat lahko "uživali" življenje. Tudi nekateri cerkveni očetje so bili krščeni kasneje, zlasti sveti Ambrož in Avguštin. Vsi pa so kasneje brez izjeme priporočali krst otrok. Sveti Avguštin poudarja, da je krst otrok krst v veri Cerkve. Sveti Tomaž Akvinski pravi, da otroci verujejo ne po svojem dejanju, ampak v veri Cerkve.
Tridentinski cerkveni zbor je na sedmi seji poudaril: "Kdor trdi, da malih otrok po njihovem prejemu krsta ne smemo šteti med vernike, ker še niso izvršili dejanja verovanja, in da jih je zaradi tega tedaj, ko pridejo v leta razločevanja, treba znova krstiti; ali da je bolje opustiti njihov krst kakor pa jih krstiti brez njihovega lastnega dejanja vere zgolj na temelju vere, ki jo ima Cerkev, bodi izobčen."
Poseben namen v prid krstu otrok najdemo tudi vlogi namestništva ali botrstva, kot ga poznamo v katoliški Cerkvi.

Zveličanje otrok, ki umrejo brez krsta
Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali. Bog, ki je zveličanje povezal z zakramentom krsta, more podeliti svojo milosti tudi mimo tega zakramenta, njegov Duh namreč veje kjer hoče. Zato bi bilo proti Božji volji, da bi smatrali za otroke, ki umrejo brez krsta, da se ne morejo zveličati. Otroci so od prvega trenutka spočetja osebe in Bog jim je dal človeško dušo ter svojega duha. Ob njihovi smrti upamo v Božje usmiljenje, ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali. Podobno velja tudi za otroke, ki so splavljeni.
Že Gregor iz Nise je trdil, da je »treba preseči vse hipoteze in zaupati v Božjo previdnost«. Sv. Avguštin je bil bolj strog: »Ne veruj, ne reci in ne uči, da otroci, če jih prehiti smrt, preden so krščeni, morejo preiti do odpuščanja izvirnih grehov, če hočeš biti katoličan«. Kasneje je bila ta misel še prisotna. Otroci bodo minimalno plačali, ker nimajo osebne odgovornosti.
Tu se srečujemo z različnimi teorijami, po katerih naj bi bili ti otroci v Božji luči ali prebivali med angeli. Zelo močna je teorija nadomestnega krsta želja, po kateri naj bi Cerkev dala zagotovilo, da so ti otroci prejeli krst želja. Lahko so tudi starši v tej naravnanosti.
Sveto pismo ne pozna različnih stanj naravne blaženosti / limbus infantium puerorum, kot posebne rešilne bilke. V tem limbu naj bi bilo otroci, ki so izgnani iz dežele živih in bivajo v človeku prijetnem zatočišču, vendar pa niso deležni neizrekljivega bogastva Božje slave. Danes se tega izraza ne uporablja več.
Pomembno se je zanesti na Božje usmiljenje. Celotna zgodovina je usmerjena h Kristusu, pri tem Cerkev kot celota nadomešča voljo otrok. Želja, da bi bili krščeni, ki jo ima Cerkev, je zveličavna, kajti Kristus je umrl za vse ljudi. Ker je potrebna vera za prejem zakramenta, v takih primerih Cerkev nadomesti pritrditev in prispevek tistega, ki še ne more tega storiti. Kristus je zveličar vseh ljudi in želi vsem nuditi odrešenje. Še posebno veljavo pa to dobi, če dopuščamo možnost osebne odločitve za Boga v trenutku smrti. Bog namreč v smrti razsvetli vsakega človeka, da se more odločiti zanj ali priti njemu. Duh dobi tolikšno moč nad materijo, da razsvetli vse človekovo bivanje in se more tako prostovoljno odločiti. Obenem pa je treba v oznanjevanju močno poudariti krst z vodo. To je namreč edina pot, ki jo je oznanjeval Jezus Kristus.

Delivec krsta
Glavni delivec krsta je Jezus Kristus, krst je konkretna oblika njegovega delovanja. Ker je krst vključitev v Cerkev, je primerno, da krsti predstavnik krajevne Cerkve, ki sprejema krščenca v krajevno skupnost. Zato je redni delivec krsta v svoji župniji župnik, škof pa v svoji škofiji. Že sveti Ignacij Antiohijski je zapisal, da ni dovoljeno krščevati brez škofa. To ne pomeni, da mora krščevati škof, temveč, da mora škof dati dovoljenje za krščevanje, kar pa poveže zakrament krsta z njegovim apostolskim izvorom. Škof, duhovnik in diakon so redni delivci krsta. V sili lahko krsti vsak človek ( Apd 9,18), tudi nekristjan, če ima le namen delati to, kar dela Cerkev. Razlog za to je, da je vsak človek v nekem odnosu do Kristusa, ki je glavni delivec zakramenta svetega krsta.
Prepričanje o krstu v sili se je uveljavilo že kmalu. O tem govorijo Tertulijan, Hieronim, Avguštin, Gelazij. Hieronim pravi: »Kakor je kdo prejel, more tudi dati«. V tem je poudarjena zastonjskost tega daru. Karel Veliki je uvedel latinščino in poudaril edinost v Zahodni Cerkvi. Vendar pa je ukazal, da morajo tiste, ki so jih krstili pogani, ponovno krstiti. To je razumljivo, kajti še danes je potrebno v primeru krsta v sili izvesti še dopolnilni obred v Cerkvi.
Tudi če se je nekdo oddaljil od Cerkve, je njegova podelitev krsta sicer nedopustna, vendar je krst veljaven. Pri tem se kaže povezava med izobčenjem in skupnostjo. Kdor je stopil iz občestva, je to storil sam s svojim dejanjem. Cerkev ni nikogar pahnila iz občestva. Posledica pa je v tem, da ta človek ni več deležen sadu in znamenja občestva – obhajila.

Prejemnik krsta
Vsak človek, ki še ni krščen, lahko prejme sveti krst, ker je vsak v tesni povezanosti s Kristusom. Posmrtno se krsta ne da podeliti. V primeru smrtne nevarnosti je mogoče krst podeliti pogojno (če ga želi sprejeti). Dodatni pogoji so pri odraslih, ki morajo biti poučeni v katehumenatu. Prisoten mora biti namen, da lahko krst sprejme v veri, ker je krst tesno povezan z vero. Zato morajo katehumeni pred krstom odogovriti na tri vprašanja, v katerih izpovedo vero. Izpoved vere je bogočastno dejanje, ki podaljša krst. Pomembno je tudi, da krščenec spremeni svoje slabe navade in se spreobrne v krščansko življenje. Pri odraslih milost sicer deluje, a je krst vseeno dosti težja obveznost, kot pri otrocih.
V začetku so se dale krstiti cele družine, tudi otroci. Do leta 400 je prevladoval krst odraslih. Ko se je proti koncu 2. stoletja poglobil nauk o izvirnem grehu, se je začela poglabljati tudi teologija krsta otrok. Hipolit okrog 215 loči krst odraslih, otrok in najmanjših otrok. Origen v istem času ugotavlja, da je krščevanje otrok že apostolska navada. Avguštin skuša teološke težave, ki izhajajo iz krščevanja otrok, pojasniti s tem, da je tudi krščevanje otrok dejanje vere in zakrament vere. Vera staršev in botrov nadomešča otrokovo vero. Kasneje v boju z doketi je to še razširil in poudaril na mestu staršev in botrov delovanje Svetega Duha in svetnikov Cerkve. Otroku se pri krstu podeli kal vere, ki se mora z odraščanjem razvijati. Kasneje v srednjem veku je iz tega nastalo razlikovanje med habitualno in aktualno vero.

En krst – ena vera
Krst je veljaven, če je podeljen v okviru velikih evangeljskih Cerkva s podobnim namenom in obredom. Zato pri spreobrnjencih ni potreben niti pogojni krst, kar je bilo predpisano v preteklosti.
Krst je zato najbolj skupen in odporen zakrament. Tu gre tudi za ontološkost. Krščeni smo namreč v ime troedinega Boga. Avguštin pravi: “Dokler molijo očenaš so naši bratje”.
Kaj pa je mogoče reči za nekatere svobodne cerkvene skupnosti: Baptisti krstijo veljavno, čeprav samo odrasle, podobno tudi metodisti in adventisti. O krstu pri novoapostolski cerkvi in pri mormonih tečejo razprave, vendar bolj kažejo na to, da ne moremo njihovega krsta sprejeti kot resnični krst, vsekakor pa ni krščanski krst krst Jehovih prič, medtem ko Armada odrešenja, kvekerji in drugi nimajo nobenega krstnega obreda.
Krstna teologija luteranov je v bistvenih stvareh skladna s tradicijo, vendar sta Luter in Kalvin zahtevala, da se krst pojmuje le kot naknadno znamenje, kot potrdilo o procesu notranje vere, ki se je pričela. Najprej je bilo potrebno izkusiti prerojenje v Svetem Duhu, šele nato je sledil krst z vodo. Tudi Barth razlikuje med krstom Svetega Duha, ki je Božje delo in krstom, ki je dejanje človeškega pričevanja.
Drugi vatikanski koncil je spregovoril o krstu, da je temelj povezanosti in celo nepopolne edinosti s krščanskimi cerkvami. Prav v tem se kaže, da krščanske cerkve povezuje veliko več, kot jih razdvaja, da obstaja duhovna edinost in tudi edinost zakramentov, ki nas povezuje. To je dobra osnova, da najdemo skupnost soglasje v Kristusovem Duhu glede mnogi stvari, ki se nanašajo na verovanje in tudi na tradicijo. Bolj kot smo podobni Kristusu, bolj bomo tudi blizu drug drugemu, skupaj z njimi eno skrivnostno Kristusovo telo in tempelj Svetega Duha.

Ni komentarjev:

Objavite komentar