ZAKRAMENT SPRAVE

4. Zakrament pokore in sprave

Predmet tega zakramenta je sprava kristjana grešnika z Bogom in Cerkvijo. Ta zakrament ima svoj izvor z ene strani v izkušnji resničnosti greha znotraj krščanske skupnosti, z druge strani pa v zavesti, da je tudi greh kristjana lahko presežen, če gre za resnično gibanje spreobrnjenja, z odpuščajočo močjo Boga, ki je prisotna v dejavnosti Jezusa in jo je prenesel na Cerkev.
Pri tem je treba poudariti, da se v zadnjem času niso ljudje izogibali nobenega zakramenta tako kot zakramenta sprave, ki so ga povezovali z duhovnim vodstvom in zapovedmi, danes pa prihaja vse bolj v ospredje zakrament sprave kot dar, odrešenje in zdravilo, ki nam ga Bog poklanja. Zato je treba dopolniti pojmovanje zakramenta kot izpoved grehov in občutje krivde z doživetjem Božjega usmiljenja in odpuščanja. Mnogi terapevti nam zavidajo ta zakrament. Oni se znajo pogovarjati, odpirati mnoge zavrte prostore, ne morejo pa prinesti daru odpuščanja in sprave, ki ga prinaša zakrament.
Agapičen pogled na človeka nam pomaga sprejeti sebe in svoje življenje skozi Božjo usmiljeno ljubezen. Samo ta ne povzroča novih ran in prinaša novo upanje. To pomeni stopati k ljudem, kot je stopal Gospod, pogledati nanje z njegovim pogledom. Cerkev je prostor, kjer moremo gledati nase in na druge s tem pogledom in zaživeti odnose, ki spreminjajo.
Spraviti se s seboj. Nekateri kristjani pogosto prihajajo k spovedi, vendar se ne morejo spraviti s sabo. Vendar pa je prav sprava najpomembnejša naloga krščanske duhovnosti in posameznikov, da rečemo 'da' sami sebi in drugim. Do tega pridemo po spravi z našo osebno zgodovino. Nekateri se celo življenje borijo s svojim otroštvom, ko niso bili sprejeti in se čutijo ranjeni. Prav tako se moramo spraviti s svojim telesom, z ljudmi, ki so okrog nas. Samo usmiljena ljubezen more stopiti v ta prostorja in prinesti notranji mir.
Spraviti se s skupnostjo. Odnosi med ljudmi morejo biti zelo težki. Morda so poskušali že z odpuščanjem in spravo, pa se je vse porušilo ali pa so bili od teh oseb globoko ranjeni. Zato kljub spovedi ne uspejo odpustiti in priti do miru. V njih se nabira jeza do teh ljudi. Ko se ljudje sprostijo od svoje jeze in se osvobodijo od razbijajoče sile, ki je v njih, moremo sprejeti druge in jim odpustiti. Prvi korak k spravi je v tem, da ljudi pustimo v tem, kar so, da se odpovemo obsojanju in sojenju. Kar so storili je njihov problem in ne naš. Čeprav nas je ranil, ne pustimo prostora tej rani in njenemu pogojevanju. Dati mu moramo možnost da se spravi z nami, toda ta pot se ne more vedno uresničiti, ker je odvisna tudi od njega. Če zavrne ta korak, moremo vseeno vzpostaviti spravo na način, da mu ne očitamo in ostanemo odprti za srečanje, ko bo to mogoče, da mu gremo naproti, tudi če se sam še ni povsem odprl.
Če živijo v skupnosti osebe, ki se niso spravile s seboj, se more ta skupnost razbiti, kajti le ta more živeti le, če obstaja pripravljenost na odpuščanje ter spravo. Tudi v vseh krščanskih skupnostih zelo jasno opažamo, kako je potrebno vzajemno odpuščanje. Pri tem ne sme biti konca in mere (prim. Mt 18,22). Zlasti pa ne smemo staviti konfliktov in krivd pod preprogo, ampak jih čim prej čistiti, zdraviti, se o njih pogovarjati. Tu je pomembno zlasti poslušanje.
Spreobrnjenje. V Markovem evangeliju začenja Jezus svoje poslanstvo s povabilom, da se je čas dopolnil in se je približalo Božje kraljestvo, zato naj se ljudje spreobrnejo in verujejo njegovemu veselemu oznanilu (prim. Mr 1,15). S spravo je tesno povezano spreobrnjenje. To ni toliko v kesanju in izpovedjo grehov, ampak mora predvsem zajemati vse življenje. Spreobrnjenje je spremenitev smeri in mišljenja, da se ne vrtimo okrog sebe in si ne mislimo, kako smo ogroženi in kaj nam manjka, ampak, da najdemo sebe in pot, ki nam jo Bog predlaga. Spreobrnjenje je obrat k Bogu, ki nam prihaja naproti v Kristusu. Verovati in prisluhniti moramo njegovemu oznanilu in ljubezni, ki nam jo naklanja. Priznati Boga kot izvir življenja in znova pridobljene sprave. Potem pa gledati na vse skozi njega, se mu izročiti in sprejeti njegovo odpuščanje.
Spravljeni z Bogom. Tako je Bog resnični avtor vsake sprave, on prinaša notranje pomirjenje, kot pravi apostol, da nas je Kristusova kri spravila med seboj in z Bogom (prim. Ef 2,13-15). Sprava, ki se je v njem že zgodila, prihaja sedaj v naše življenje in čaka, da prosimo zanjo ter jo sprejmemo. Tu ni prostora za strah, dvom. Prav tako pa je dejstvo, da gre sprava z Bogom skozi križ, samo ta more dati začasno polno gotovost, da nam je odpuščeno. Križ je mera Očetove ljubezni in našega greha.
Nova podoba Boga. Potrebno je priti do nove podobe Boga, ki ni le sodnik in tisti, ki nas tlači, ki nam grozi s peklom. On nas ne zavrže, tudi če smo grešili, ampak nam daje možnost izhoda. In kolikor je Bog najprej usmiljen in šele potem sodnik, nas tudi uči stopati na pot njegovega usmiljenja, da je to, da se mu zaupamo, veliko več kot vse drugo. Jezus je bil blizu grešnikom, ni jih obsojal, ampak zdravil in jim nudil izhod. Jezus tudi danes oznanja, da ne bo prelomil naše svobode, prinesel pa nam bo zdravje in polno življenje, če se bomo obrnili k njemu.
Spoved. Pri tem je treba nujno poudariti vrednost zakramenta pokore in sprave kot tistega delovanja Cerkve, po katerem se Cerkev na poseben način bori proti grehu znotraj sebe in v svetu ter ga želi preseči.

4.1. Nekaj predpostavk za teologijo zakramenta pokore in sprave

Zakrament sprave se nanaša na prav konkretno antropološko situacijo: stanje greha in krivde kristjana. Končno se nanaša na izkušnjo osebnega in socialnega zla, ki je v zgodovini ni treba posebej dokazovati, saj jo vsak osebno doživlja. Kljub temu pa je ob vsem zavedanju teh dejstev, danes težko govoriti o grehu in krivdi. Zanimajo nas elementi, ki otežujejo razmišljanje o krivdi in o grehu.
Različni so razlogi, eden najvidnejših je zavračanje ali nezavedanje osebnega značaja krivde, ki ga je mogoče prepoznati v različnih tokovih v sodobni družbi ter v izgubljanju čuta za greh.
Pred-etično in pred-osebno pojmovanje. Človek se čuti krivega, kadar misli, da je prizadel red sveta, ki je zanj nekaj svetega. Zato želi ta red ponovno vzpostaviti, in to preko obredov ter spravnih žrtev. Sveto pismo zavrača tako zadržanje. Preroki in Jezus so zahtevali spreobrnjenje srca, spreobrnjenje celotne osebe, ker spreobrnjenje ni zgolj nekaj notranjega, ampak ima vedno tudi neko telesno in kozmično razsežnost.
Moderno pojmovanje emancipacije subjekta. Moderni tokovi razmišljanja in dojemanja postavljajo v ospredje svobodo posameznika. Toda ko se ta začne dojemati kot svoboda brez meja in pogojenosti, prestopi v območje individualizma. V tem pojmovanju seveda izgubi tudi vsak pomen posredovanje odpuščanja s strani skupnosti – zakramentalno ali eklezialno. Ti pojmujejo spreobrnjenje kot osvoboditev od zla ali osvoboditev izpod podvrženosti zunanjemu svetu, raznim kulturnim in socialnim sistemom, in to v lastni moči subjekta ter njegove odločitve za svojo pristnost in vrednote.
Drugi kulturni tokovi. Drugi miselni tok ne priznava osebne odgovornosti kot izvora krivde (npr. marksistična filozofija in Freudovo pojmovanje krivde). Moralnost in občutki krivde se smatrajo kot drugotni pojavi, ki izhajajo iz socialnih okolij in jih je mogoče sociološko ali psihološko razložiti. Premagati jih je mogoče samo z razveljavljenjem odnosov zatiranja in pritiskov, ki težijo posameznika.
Zato je predpogoj za kakršnokoli teologijo pokore in sprave, da je človek bitje, ki je svobodno, odgovorno za svoja dejanja in sposobno grešiti ter delati slabo, vendar tudi sposobno spreobrnjenja ter novega začetka. To spreobrnjenje vključuje tudi trenutek »spovedi«, priznanje lastne krivde, odgovornost v napačni uporabi svobode.

Elementi teologije greha

Človek kot ustvarjeno bitje. Človek je v svojem zgodovinskem bivanju grešnik. Toda prej kot grešnik je človek bitje, ki je ustvarjeno; bitje, ki mu je Bog podaril bivanje po svoji ustvarjalni besedi. Bog je njegov izvor in njegova prihodnost, proti kateri je usmerjeno. Sveta in človeka v njunih izvornih oblikah ni mogoče obravnavati sama v sebi, ampak se vprašanja njunega bivanja usmerjajo v zadnji stopnji v Boga, od katerega sta dobila bivanje. Da je odgovor na vprašanje človeka in sveta primeren vprašanju samemu, se mora končati v zahvaljevanju stvari kot take svojemu Stvarniku.
Danes želi človek živeti prav v nasprotnih pogojih. In to je trajna kontradikcija ustvarjenega človeka, ki želi biti sam sebi zadosten, ki izhaja iz sebe samega in živi za sebe. S tem pa izgubi svojo identiteto znotraj lastnega bivanja. Tako se opredeljuje kot bitje za smrt v grehu in svoji fatalnosti.
Moč greha
Izvorni pomen pojma greh je: zmanjkati, manjkati, dezertirati. Iz Rim 5,12 s je razvidno, da grešiti pomeni biti neposlušen, nepripravljen poslušati in tudi narobe razumeti ali ne hoteti več razumeti. Pavel kaže, kako pride v posameznih grehih do izraza greh kot tak in njegova moč. Po posameznih grešnih dejanjih v zgodovini dobi greh oblast nad vsemi ljudmi, ki v svojih dejanjih izražajo to skupno grešno preteklost, preko ljudi pa se polasti tudi vsega okolja. Da je v temelju posameznih grehov moč greha, je razvidno iz Pavlove trditve, da je po »enem človeku greh prišel na svet« (Rim 5,12). Ta moč greha se javlja tako, da povzroči padec človeka v konkretna grešna dejanja. Zato se v posameznih grešnih dejanjih manifestira celotna resničnost greha v zgodovini.
Osnovni greh
Pavel poudarja, da so vsi ljudje podvrženi grehu, tako Judje kot pogani (prim. Rim 1,18 – 3,20). Temeljni greh poganov je v njihovi idolatriji, ki izhaja iz nekakšne slepote. Zanje je torej usodna zaslepljenost bivanja, da častijo same sebe. Vsak greh poganov je oblika konkretiziranje neposlušnosti in grešne nehvaležnosti do Boga, ki se razodeva svoji stvari.
Osnovni greh Judov pa je zaupanje v svojo pravičnost. Gre za zaupanje človeka v samega sebe, ki izhaja iz dejstva, da je sposoben izpolnjevati zapovedi, postavo. Iz tega izhaja prepričanje o samoopravičenju. Človek misli, da si bo lahko zagotovil življenje s svojo močjo, s svojimi sposobnostmi. Odrešenje veže na sebe, namesto da bi ga sprejel kot Božji dar. Zadnji greh, ki je na dnu vsakega greha, je ne hoteti priznati, da naše bivanje izhaja iz Boga, da smo mu dolžniki bivanja. To je greh tistih, ki se želijo zahvaljevati le sami sebi.
Tretja oblika greha je greh kristjana, to so dejanja, ki nasprotujejo novemu bivanju, novemu življenju, ki so ga prejeli pri krstu. Prav tako je tudi zadajanje škode Cerkvi kot občestvu, kot občestvu svetih (communio sanctorum). V primeru težkega greha je kristjan ločen od jedra Cerkve, čeprav ne more biti popolnoma ločen, ker je krst neizbrisno znamenje in se ne more več ponoviti. V tem smislu moremo pojmovati tudi prakso izključitve grešnika v prvih stoletjih kot stanje poboljševanja, ki dejansko nakazuje stanje tega človeka in naj bi pomagalo pri spreobrnjenju.
Posledice osnovnega greha
Prva posledica temeljnega ali osnovnega greha je izprijenost, pokvarjenost v odnosih do sočloveka. Druga posledica je oblika življenja, v kateri človek živi v nasprotju s samim seboj in s svojim najbolj pristnim hrepenenjem. Grešnik s svojimi grehi ne uniči odnosov tako, da bi jih ne bilo mogoče obnoviti. Človek je lahko prenovljen po delovanju Boga. To se zgodi po veri in krstu, pa tudi v zakramentu sprave.
Kristjan in greh
V Novi zavezi je opravičenje po veri prikazano kot preoblikovanje in prenovitev, ki, kakor se zdi, izključuje možnost ponovnega padca v situacijo greha: npr. krščeni so mrtvi za greh (prim. Rim 6); kdor je rojen iz Boga, ne greši več (prim. 1 Jn 3,9; 5,18). Skupaj s tem pa se greh nahaja prav tako tudi znotraj občestva Cerkve. Janez pravi, da smo lažniki, če rečemo, da nimamo greha (prim. 1 Jn 1,8.10). Protestantska teologija je razložila to nasprotje z rekom, da je kristjan simul iustus et peccator. Kristjan stopi s krstom v sfero brezgrešnosti, Bog ga neprestano obdaja s svojo milostjo in ga kliče k svetemu življenju.

Hrepenenje človeka po odpuščanju in spravi
Izkustvo krive lahko vodi k prepričanju, da je grešna situacija breziz­hod­na. Toda v človeku je hrepenenje, ki želi greh preseči, premagati. Res, da nekateri menijo, da gre le za napako in jo je mogoče premagati z lastnimi močmi. Krščanska pot preseganja greha pa je vera. Ta pot vključuje priznanje smrti in vstajenja Jezusa Kristusa kot temelj in edino sredstvo sprave z Bogom ter izvir celovitega opravičenja (prim. Rim 3,21 sl.).
Vera tako vključuje izpoved greha, v kateri je prisotno: a) priznanje osebne krivde, torej tudi lastne svobode in odgovornosti; b) odprtost neki besedi odpuščanja, ki pomeni začetek spravljenega življenja. V tej perspektivi je krščansko spreobrnjenje gibanje upanja.
Le znotraj tega gibanja vere, ki presega greh, imajo smisel tudi različne pokore, odpovedi in zatajevanja. V povezavi z vero morejo pomeniti: a) povezavo različnih razsežnosti osebe z odločitvijo vere; b) iskanje bivanjske povezanosti s Kristusom, ki je po svojem trpljenju in smrti spravil svet z Bogom.

4.2. Odpuščanje greha v oznanilu Svetega pisma

V Novi zavezi je o odpuščanju greha kristjanu grešniku mogoče izluščiti tri temeljne točke: Jezus in odpuščanje, prenos oblasti odpuščanja grehov na Cerkev, praksa in nauk apostolske Cerkve o odpuščanju kristjanu grešniku.

Oznanilo odpuščanja v Stari zavezi
Oznanjevanje in dejavnost Jezusa se je dogajalo v religioznem ozračju judaizma, ki je bilo polno pričakovanja nekega vzvišenega Božjega posega, kot uresničitev preroške obljube o odrešenju izvoljenega ljudstva. Ta napoved odrešenja je vključevala odpuščanje grehov: Mesija bo prinesel odpuščanje in osvoboditev.
Zgodovina izvoljenega ljudstva govori o zvestobi in nezvestobi tega ljudstva. Ko ljudstvo ni bilo zvesto, je Bog pošiljal preroke, ki so ga klicali k spreobrnjenju. Preroki so pokazali tudi na dokončen, eshatološki Božji poseg v prihodnosti.
Stara zaveza na več mestih govori o grehu in Božjem odpuščanju. To je prisotno že na samem začetku (prim. 1 Mz 3), še bolj pa pride do izraza, ko po prerokih napoveduje novo očiščeno in prenovljeno srce (prim. Jer 3,22; 31,33; Ps 51,12; Ezk 36,24.28).
Izraelci so poznali tudi spravne obrede in druga dejanja kot znamenja spreobrnjenja in prošnje za odpuščanje: v molitvah so priznavali krivdo, klicali usmiljenje in prosili za očiščenje srca (prim. Ps 51,12), molitve pa so spremljala simbolna dejanja zbiranja celotne skupnosti, posti, nošnja spokorne obleke, sedenje na pepelu in posipanje z njim, polaganje rok na grešnega kozla in izganjanje v puščavo, umivanje in škropljenje z vodo. Pri tem so se že v Stari zavezi začeli pojavljati glasovi, da zgolj zunanja dejanja in besede ne zadoščajo. Bogu so bolj všeč dejanja ljubezni kot klavne in žgalne daritve (prim. Oz 6,6).

Jezus in odpuščanje
V evangelijih je oznanilo odpuščanja grehov gotovo eno izmed osrednjih sporočil. Vedno pa so poročila o odpuščanju grehov povezana tudi s poročili o ozdravljenjih in reševanju, tako da jasno oznanjajo, da je želel Jezus celovito ozdraviti in odrešiti človeka.
Jezus in greh. Prve Jezusove besede v evangelijih so klic k spreobrnjenju in k odpovedi grehu (prim. Mt 4,17; Mr 1,15). V dogodku »Jezus« se dogaja odrešenje, vendar ne na spektakularen način, ampak v obliki razodetja Božje ljubezni in usmiljenja; v obliki dialoga, ki želi ohraniti svobodo človeka tako, da mu pokaže, da je on subjekt greha in objekt okultnih sil. Čeprav je grešnik zaradi svoje lastne odločitve proti Božji volji, se znajde pred Božjo Besedo, ki je vabilo k spreobrnjenju. Prvi odgovor grešnika na Besedo naj bi bilo priznanje greha in spreobrnjenje, ki je odločitev za radikalno poslušnost in odprtost za temeljni, eshatološki klic. Ob Jezusu je človek poklican k radikalni osebni odločitvi. Vsekakor je njegovo poslanstvo neločljivo povezano z odpuščanjem grehov.
Jezus in grešniki. Jezusovega je v svojem oznanjevanju odrešenja postavil na glavo kriterije, ki so bili za tedanje sodobnike normalni. Zlasti, ker se je posebno približal bolnim, ubogim in grešnikom. S tako držo je pohujševal različne kroge duhovnikov in učiteljev postave, toda prav takšne situacije so bile priložnost, da je razodeval svoj nauk o odpuščanju, saj je prišel zaradi grešnikov in njihove osvoboditve.

Oznanilo o odpuščanju. Jezus je odgovoril na očitek farizejev s tremi prilikami: o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi in izgubljenem sinu (prim. Lk 15). V njih je jasno povedal, da ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni in da tudi on ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike. Prilike govorijo o globini in resničnosti odpuščanja, ki prihaja od Boga. Osrednja točka je povezanost med odpuščanjem in veseljem zaradi sprave.
Prilike ne želijo najprej pokazati, kaj je bistvo greha, ampak zlasti kakšno je Jezusovo zadržanje do greha; pokaže pa se tudi kakovost Božjega odpuščanja, njegovo usmiljenje. V teh prilikah se Jezus identificira z Očetovim usmiljenjem, zato imajo te prilike tudi globok kristološki pomen. V odnosu do grešnikov se razodeva Božje usmiljenje. S tem pa je povezano tudi veselje, ki naj bi ga bili vsi deleženi.
Oblast odpuščanja. Jezus je pridigal, ozdravljal, osvobajal obsedene s silami zla in odpuščal greh. Večkrat je njegovo odpuščanje povzročilo zgražanje. Kljub temu pa je osrednje oznanilo evangelija, da je ozdravljenje le potrditev, da ima Jezus oblast odpuščati grehe. Novost je v tem, da odpušča v moči besede, ne da bi bilo treba darovati ali opravljati spravne obrede, in to z avtoriteto, ki je lastna samo Bogu. Temeljni pogoj odpuščanja je vera.
Odpuščanje, paradoksna oblast. Oblast odpuščati grehe je usmiljena oblast, moč. V tem je nekaj paradoksalnega: uresničuje se po moči besede in brez namiga na kakšno nadoblast. Ima celo videz slabosti, nemoči in je lahko celo zamenjana s prekletstvom. Bog se v Jezusu razodene, a ostane skriti Bog. Ta paradoksalnost doseže svoj višek v smrti Jezusa samega, v kateri je premagan greh in je svet spravljen z Bogom. Usmiljena in paradoksalna oblast in moč odpuščanja se na poseben način pokaže v obhajanju sprave kristjana grešnika, kjer je rečeno: »Bog, Oče usmiljenja, ki je s smrtjo in vstajenjem svojega Sina spravil svet s seboj, in poslal Svetega Duha v odpuščanje grehov, ti naj po službi Cerkve podeli odpuščanje in mir.«

Prenos oblasti odpuščati grehe
Tri besedila govorijo o prenosu te oblasti: Mt 16,17–19; Mt 18,15–18; Jn 20,19–23.
Prvi dve besedili poročata o prenosu oblasti zavezovati in razvezovati na Petra in na dvanajstere. Iz teh treh temeljnih besedil izhaja služba Cerkve pri spravi. Tridentinski koncil je poudaril: Jn 20,19–23, ki primarno govori o postavitvi te službe Cerkve in vidi v njem tudi postavitev besede zakramenta sprave.
Izraza zavezati in razvezati imata lahko različne pomene:
a) lahko pomenita celovitost (totalnost): povezati dva nasprotna glagola pomeni povezati dva ekstrema; kdor ima oblast zvezati in odvezati, ima popolno oblast nad vsem;
b) pomenita lahko moralno avtoriteto: določati, da je po postavi neka stvar dovoljena, druga ne; moralna oblast nad naukom in praktičnim življenjem;
c) pomen disciplinske oblasti: moč izključiti iz skupnosti in sprejeti nazaj; takšna praksa je bila poznana v sinagogah, tudi v kumranski skupnosti;
d) demonološki pomen: zvezan človek je pomenilo biti obseden.
Eklezialni pomen je v nekakšni correctio fraterna (bratskem opominjanju) in spravi znotraj skupnosti z močnim poudarkom na usmiljenju do grešnikov. Najprej se ga posvari privatno, nato pred pričami in na koncu se ga preda skupnosti in če nič od tega ne posluša, postane javni grešnik, izključen iz liturgičnega življenja skupnosti. Vezati in razvezati nista dve alternativni možnosti, ampak dva zaporedna trenutka istega dogajanja, procesa: vezati za svobodo. Izključiti iz občestva, da bi se v procesu spreobračanja spet vključil vanj. Grešnik torej ostane zvezan z močmi zla. S spreobrnjenjem pa se tega osvobaja in Kristus prinaša to svobodo.
Ob vseh teh razlagah lahko zaključimo: Jezus je zaupal Cerkvi v osebi svojih apostolov in njihovih naslednikov poslanstvo odpuščati grehe, in to po določenih besedah ali vidnih gestah, ki imajo pred Bogom vrednost v redu odrešenja. Če upoštevamo vso spovedno prakso Cerkve, lahko rečemo, da izraza vezati in razvezati pomenita sposobnost odpuščati grehe, postavljati določene pogoje in obveznosti, ki naj bi bili izraz resničnega spreobrnjenja.
Janezove besede: 'odpuščeni in zadržani' lahko razumemo kot paralelizem sinoptičnemu pomenu vezati in razvezati. V odpuščanju grehov pa je še bolj prisotna sprava z Bogom. Posebnega pomena pa je tudi kontekst podaritve Svetega Duha, znotraj katerega Jezus naroči odpuščati grehe. Kar se ujema s kontekstom pri Jezusovem krstu, kjer Janez kaže na »Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta« in ki bo »krstil s Svetim Duhom«.

4.3. Zgodovinska analiza in učenje cerkvenega učiteljstva

Praksa apostolske Cerkve
V Novi zavezi pogosto najdemo odlomke, ki kristjane vabijo v boj proti grehu. Zlasti pavlinska besedila so tukaj zelo izrazna. Pogosto so nakazana tudi zadržanja, ki naj bi jih skupnosti zavzele v odnosu do grešnikov. V teh besedilih je tudi nakazana možnost odpuščanja ter praksa tega odpuščanja (prim. 1 Kor 5,1–13; 2 Tes 3,6–14; 2 Kor 2,5–11; 7,8–11; 12,19 – 13,10; Gal 6,1–2; 1 Tim 5,22.24 s.; Kol 3,12–13; še nekaj nepavlinskih besedil Mt 13,24–30. 47 s.; 1 Jn 1,8; 2,1b; Jak 5,16).
Te ugotovitve, ki veljajo za prakso najbolj zgodnje dobe Cerkve, lahko strnemo:
1) Nekatera besedila govorijo preprosto o popravljanju (opominjanju) grešnega brata, ki je včasih lahko tudi javno; to je naloga voditeljev skupnosti ali duhovnih voditeljev.
2) Druga besedila govorijo o zelo konkretni praksi izključitve grešnega kristjana iz kultnega in socialnega življenja skupnosti:
a) izključitev je pogojena s težkimi grehi: incest v Korintu, brezdelnost ali lenoba v Tesaloniki;
b) izključitev se uresniči z neke vrste izrekom sodbe skupnosti, skupnosti s Pavlom ali pa jo izreče Pavel sam v imenu in z avtoriteto Jezusa Kristusa;
c) smisel izključitve je dvojen: zaščititi skupnost in slabotne brate pred vplivom grešnika (kvas greha), hkrati pa je tudi klic k spreobrnitvi.
3) V teh primerih je tudi izražena možnost sprave in že sama praksa sprave. Spokorjenega grešnika so sprejeli nazaj v skupnostno življenje, v skupnost svetih.

Zavest o grehu in odpuščanju v apostolski Cerkvi.
Novozavezna besedila včasih govorijo, kot da so nekateri grehi neodpustljivi: greh proti Svetemu Duhu (prim. Mt 12,31 s.; Mr 3,28s.; Lk 12,10). Besedila hočejo poudariti, da gre lahko za subjektivno situacijo, ki preprečuje odpuščanje. Pismo Hebrejcem (prim. 6,6) govori o težkem primeru zavrnitve vere, kot pomeni tudi zavrnitev edinega pogoja za odpuščanje: vere v Jezusa Kristusa. Tako je mogoče zaključiti, da v novozaveznem oznanilu ni mogoče zaslediti, da bi oblast Cerkve glede odpuščanja grehov imela meje. Če gre za iskreno spreobrnjenje, so lahko odpuščeni vsi grehi. To potrjuje tudi praksa apostolske Cerkve. Spreobrnjenje in sprava se je redno odvijala kot bratski opomin, molitev in izpoved grehov bratom, ko pa je šlo za težje grehe pa je bila naložena tudi osamitev grešnika in ponovna vključitev v skupnost po opravljeni pokori. V tej drugi obliki so sodelovali vsi člani skupnosti, s posebnim posegom pa predstojnik. Na takšno prakso namigujejo tudi nekatera svetopisemska besedila (prim. Mt 16,19; 18,18; Jn 20,22–23). Moč za to službo sprave prihaja iz Svetega Duha in Kristusove prisotnosti v Cerkvi, ki je skupnost svetih (prim. Mt 18,15–20).

Praksa sprave do konca šestega stoletja
V tem obdobju lahko dokaj jasno določimo naslednje mejne točke:
Pastir Hermes (okoli 150). V tem delu, ki je ogledalo Cerkve svojega časa, je pomembna trditev v IV. zapovedi, da ima vsak po krstu samo še eno možnost sprave. Pojmovanje neponovljivosti zakramenta sprave je usmerjalo spovedno prakso do 6. stol. V tem se čuti prepričanje o skorajšnjem koncu sveta. Ta zakrament so pojmovali kot drugi krst. Ta tekst ne pozna neodpustljivih grehov, če so le izpolnjeni notranji pogoji. Pokora pa sestoji iz volje spreobrniti se in v izmikanju grešnim priložnostim. Grešnik, ki grehe ponavlja, nima resne volje. Celovita prenova grešnika je končana takrat, ko je uresničena pokora, ki ustreza grehu. Zato so prejem zakramenta odlašali do konca življenja, da bi se izognili nevarnosti, da ne bi mogli več prejeti tega zakramenta. O vlogi skupnosti pa ne govori veliko.
Tertulijan je v začetku tretjega stoletja pomembna priča za zgodovino zakramenta sprave. Pri njem najdemo dve obdobji (katoliško in montanistično), ki sta glede tega zakramenta med seboj zelo različni. V svojem katoliškem obdobju (do 207) potrjuje neponovljivost tega zakramenta, ki jo utemeljuje analogija s krstom. Cerkvena pokora je potrebna zaradi sprave velikih krivd, ki so vse lahko odpuščene. Grehe in krivde razdeli na tiste, ki so lahko odpuščene brez cerkvene pokore in druge, ki jo zahtevajo. Ta zakrament predvideva tudi določen čas resne preizkušnje. Izpoved mora biti iskrena pred Bogom, pred skupnostjo pa izražena s posebnimi spokornimi dejanji, zatajevanji, po katerih jih skupnost prepozna kot spokorjene grešnike. Prostor za te spokorne prakse je bil vhod v cerkev in kasneje tudi notranjost. Po času spravne žrtve pride čas sprave, ki se uresniči v Cerkvi in po njej, ki jo Tertulijan istoveti s Kristusom. V svojem drugem obdobju pa je delil grehe na odpustljive in neodpustljive.
Škof Ciprijan in vprašanje apostatov. V Decijevem preganjanju je veliko kristjanov odpadlo (lapsi). Tako v Ciprijanovem času postane aktualno vprašanje o njihovem ponovnem sprejemu v Cerkev. Proti novacianom, ki so bili proti sprejemu, se je Ciprijan zavzel za njihovo ponovno sprejetje, a ne prehitro. Potrebna so spravna spokorna dejanja. Sad tega dejanja je ponovna vključitev v Cerkev in cerkveno odpuščanje. S cerkvenostnim mirom sprejme penitent tudi Očetovega Duha. Ne gre torej le za pravni akt, ampak za dejanje, ki zagotovi tudi Božje odpuščanje, to je zakramentalno dejanje. V Ciprijanovem času se pojavijo tudi verniki, ki niso zagrešili velikih grehov, a želijo opraviti pokoro. S tem se prične praksa pogoste spovedi.

Potek obreda pokore do konca 6. stol.
Temeljni elementi spovedi so:
Naložitev pokore: Ta odločitev je pripadla škofu, ki je poznal grehe, ki so bili javni ali javno izraženi. Pri tem se je opiral na norme, ki so veljale v krajevnih Cerkvah ali so bile določene na koncilih. Sprejetje pokore je bilo javno dejanje. To je bil obred, ki je simbolno nakazoval duhovno ločitev grešnika od polne skupnosti s Cerkvijo; skupnost samo pa je opozarjal na njeno nalogo pomagati grešniku v njegovem prizadevanju za spreobrnjenje. Obred se je pričel s tem, da je grešnik javno priznal, da je grešnik, čeprav ni bilo treba javno izpovedati grehov. S tem dejanjem je grešnik stopil v red spokornikov.
Actio poenitentiae: To je bilo obdobje spokornih dejanj, ki so bila privatna in javna. Od 4. stol. dalje so bile obveznosti vedno bolj določene in vedno bolj stroge. Pojavila se je cela vrsta prepovedi, ki so zadele spokornika. Nekatere so veljale celo célo življenje (prepoved služiti v vojaški službi, opravljati javne ali trgovske posle, hoditi pred civilna sodišča, prejeti svete redove). V določenih primerih poročeni penitent v času pokore ni smel živeti zakonskega življenja s partnerjem; ponekod je bila zdržnost predpisana tudi pozneje. V redu penitentov so bile naslednje stopnje: flentes – stojijo pred vrati in v joku prosijo občestvo, naj moli zanje; audientes – stojijo v atriju cerkve in lahko poslušajo Božjo Besedo, med evharističnim slavjem pa se morajo odstraniti iz cerkve; substrati – lahko so prisotni pri obhajanju evharistije, a kleče ali leže na tleh; consistentes – pri evharistiji so prisotni stoje, a ne morejo še prejeti obhajila. Trajanje tega obdobja ni bilo enotno, od 2 do 7 tednov; Origen zagovarja, da mora biti ta doba daljša od katehumenata (3 leta). Doba je bila vsekakor določena, odločil pa je škof glede na težo grehov.
Sprava: To je bilo liturgično dejanje, ko je penitent prosil za spravo; škof mu je položil roke na glavo in zanj molil. Obred je pomenil spravo s Cerkvijo in z Bogom; končal pa se je s polnim prisostvovanjem evharistiji. Od 5. stol. naprej se je to dogajalo normalno na veliki četrtek, v Španiji pa na veliki petek. Hkrati pa se je prvič pojavilo vprašanje zakramentalnosti obreda sprave. Leon Veliki (440–461) je razglasil nujnost posega Cerkve po duhovniku pri spravi grešnika (prim. DS 308). Poleg spokornih dejanj grešnika je potrebno tudi odpuščanje Cerkve. Mnogi so se spraševali, ali je še potrebna odveza, če se očiščenje od grehov zgodi v osebnih dejanjih pokore. V splošnem pa so zahtevali dva elementa: osebnega in eklezialnega. Res pa se je o eklezialnem elementu govorilo manj kot o osebnem. Posebej je bil poudarjen terapevtski značaj spovedi (Klemen Aleksandrijski, Origen).
Sv. Avguštin je prvi razložil učinkovitost sprave. Ves proces je primerjal z obuditvijo Lazarja. S tem je želel pokazati, kaj izhaja iz Boga in kaj od Cerkve. Samo Bog lahko obudi grešnika, a le–ta je še povit v povoje; naloga Cerkve je, da ga razvije. Formalni vzrok odpuščanja je Sveti Duh, ki ga človek sprejme z včlenitvijo v Cerkev.

Irska spovedna praksa; od javne k privatni spovedi
Začetek nove spovedne prakse. Težko je reči, kdaj točno se je začela nova oblika cerkvene pokore, imenovana tarifna (nastajale so knjige, v katerih so bili katalogi pokor za posamezne grehe). Izpoved je privatno sprejel duhovnik in naložil tudi primerno pokoro.
Začetke te prakse je treba iskati koncem 6. in v začetku 7. stol., a je bila kmalu splošno sprejeta. Začetniki te prakse so irski menihi. Takšna oblika je bila tudi bolj primerna za ponavljanje in tudi škof ni bil več potreben za takšno obliko spovedi. Spovedne knjige pa so bile velika pomoč duhovnikom pri spovedovanju.
Elementi te nove oblike so:
a) nova oblika je privatna, dogaja se med duhovnikom in penitentom; razlikuje se od spovedi laiku, ki ima samo terapevtski značaj;
b) je ponovljiva in nima posledic, ki bi bile vezane na celo življenje; postane celo obvezna vsaj za veliko noč;
c) odpuščanje se sprejme tudi za večje število velikih grehov;
d) zaradi pogostnosti spovedi postane redni delivec tudi duhovnik, ne le škof;
e) pokora je naložena za kratek čas, a je lahko bila zelo težka in se je seštevala;
f) od 8. stol. dalje je zaslediti poseben spovedni obred, ki predpostavlja krajši čas opravljanja pokore in nato sprejetje nazaj.
Poskus reforme v 9. stol. Na pokrajinskih sinodah, ki jih je sklical Karel Veliki, so poskušali popraviti splošno dekadenco. Za javne grehe so nameravali uvesti spet javno pokoro. Spisali se nove spovedne knjige, ki prevzemajo starejše norme. A te karolinške reforme so bile le delne in omejene ter niso mogle zaustaviti prodora in uveljavitve nove metode: spovedi na uho.

Oblike pokore v srednjem veku
Sočasno so v srednjem veku obstajali javna pokora za javne grehe in privatna pokora. Javna počasi izgine, privatna pa se razvija v smeri, da iz praktičnih razlogov sledi odveza ali sprava takoj po izpovedi. Najprej je imela odveza prosilno obliko, nato pa se spremeni v inidikativno, kot je še danes in postane obvezna v latinski Cerkvi od 12. stol. naprej. V srednjem veku pa je bila poznana še tretja oblika, in sicer spokorno romanje. A ta romanja so se večkrat sprevrgla v prave škandale, zato se niso ohranila in prešla v običajno cerkveno uporabo.
V srednjem veku se je nauk o zakramentu pokore počasi sistematiziral. Z združitvijo odveze/sprave in izpovedi grehov v 11. stol. je prišlo do oblike, ki je še danes v uporabi. Ko se je zunanja oblika ustalila, se je začela razvijati teologija pokore in sprave. Prave sistematične teologije seveda še ni bilo. Pojavi se vprašanje odnosa med posameznimi elementi obreda; potrebno pa je bilo tudi odgovoriti katarom in valdežanom.
Vprašanje skesanosti in odpuščanja. Temeljno nerešeno vprašanje je ostalo vprašanje odnosa med osebnim in eklezialnim elementom. Ker so vprašanje pričeli obravnavati bolj s subjektivno-osebnega vidika in ker sta se izpoved in sprava povezali v eno dejanje, se je poudarek prenesel od dejanja pokore na notranji dej kesanja (contritio), ki postane center spovednega dogajanja. Začeli pa so razlikovati tudi med odpuščanjem večnih in časnih kazni. Kesanje, izpoved in odveza podelijo odpuščanje večnih kazni in greh postane odpustljiv. Pokora pa odpušča časne kazni.
Struktura zakramentalnega znamenja. Za prve sholastike 12. stol. je bil bistveni element, ki je potreben za resnično Božje odpuščanje, kristjanov trud za spreobrnjenje. Pri postavljanju strukture zakramenta so to pripisali zunanjim dejanjem penitenta, ki izražajo ta trud. Odveza je bila sicer potrebna, a ne kot konstitutivni element zakramentalnega znamenja, ampak samo kot oznanilo tega, kar se je zgodilo. Ko so hoteli določiti vzrok odpuščanja, so ga našli v kesanju. Ta razlaga pa spet ni opravičila eklezialnega elementa. Hugo od sv. Viktorja je razložil, da kesanje odpusti krivdo greha, odveza pa večno kazen. Vendar je težko razumeti, da je krivda odpuščena, kazen pa še ostane. Eklezialni element ni dobil dokončne razlage; nekateri ga začeli celo zanikovati (Abelard).
Sinteza Tomaža Akvinskega. Tomaž je rešil problem tako, da je imenoval osebne elemente (kesanje, izpoved grehov in zadoščevanje) materijo zakramenta; odvezo pa njegovo formo. Ti dve pa nikoli ne delujeta ločeno. Tako se vidi, kako so vsi elementi nujno potrebni za zakramentalno znamenje odpuščanja.[1]

Reforma in tridentinski koncil
Luter je med elementi enostransko začel poudarjati kesanje, tako da je končno trdil, da je edino kesanje tisto, ki uniči greh. Kesanje kot notranja pokora lahko obstaja tudi pred zakramentalno pokoro in jo končno dela nepotrebno. Sicer pa je po njegovem celotno življenje, ki je posnemanje Kristusa pod križem, proces pokore. Kljub temu pa je treba poudariti, da odpušča samo Bog. Izpoved grehov in zadoščevanje pa sta samo obliki kesanja. Grehe smo dolžni izpovedati samo Bogu, spoved Cerkvi je le izraz človeške pripravljenosti.
V nasprotju z Lutrom je Kalvin vedno zavračal zakramentalnost spovedi in jo je imel za posledico cerkvene dekadence. Zagovarjal je samo notranjo spoved Bogu. Hotel pa je uvesti staro prakso javne spovedi, a ne obvezno, ampak povsem prostovoljno; spovednik pa je lahko kdorkoli.
Tridentinski koncil je na XIV. zasedanju sprejel dokument o zakramentu sprave, kjer je jasno opredelil: da je pokora pravi zakrament, zato nujno obstaja razlika med krstom in pokoro, naštel je bistvene dele zakramenta, nato še posebej podrobno razložil potrebnost in učinke kesanja ter uvedel razlikovanje med popolnim in nepopolnim kesanjem. Potrebnost spovedi je utemeljil na Božji postavi in glede odveze določil, da jo lahko podelita le škof in duhovnik.

Drugi vatikanski koncil in novi red sprave
Na drugem vatikanskem koncilu ni bilo posebnega dokumenta o zakramentu sprave; v bistvu povzema nauk tridentinskega koncila. Posamezne trditve so v D 5, Š 30, C 11, B 72. V C 11 jasno izstopi eklezialna razsežnost zakramenta sprave kot tudi socialna razsežnost greha in odpuščanja. Nalogo po prenovi, ki jo je dal koncil, so začeli izpolnjevati v naslednjih letih. Tako je bil leta 1973 potrjen novi red tega zakramenta, ki prinaša formulo odveze: »Bog, Oče usmiljenja, ki je s smrtjo in vstajenjem svojega Sina spravil svet s seboj in poslal Svetega Duha v odpuščanje grehov, naj ti po službi Cerkve podeli odpuščanje in mir.«
Temeljna beseda novega obreda je sprava. Pozna pa tri liturgične oblike: posamično izpoved grehov s posamično odvezo, skupno pripravo s posamično odvezo in spravo več spokornikov s splošno spovedjo in skupno odvezo.

4.4. Pregled sistematične teologije zakramenta sprave

Osnovni elementi zakramenta sprave
Obhajanje zakramenta sprave naj bi bil avtentičen dialog v ozračju vere, v katerem pride do izraza resnica, s katero se vgradimo v dinamiko Božjega načrta.
Pri tem je treba upoštevati, da imamo eno samo obliko zakramenta za dve različni stanji kristjana: za spravo kristjana, ki je težko grešil, in spoved manjših grehov. Le v primeru kristjana, ki je težko grešil, je spoved v pravem pomenu besede. Prva Cerkev je poznala različne načine spovedi. Le v primeru težkega greha gre za prekinitev odnosa z Bogom in s Cerkvijo, kar ima posledico izključitev iz polnega občestva Cerkve in zato tudi od obhajanja evharistije. Spoved malih grehov ali spoved iz pobožnosti je dobra, ni pa nujno po­trebna. Tudi pastoralni pristop je v obeh primerih različen. Spoved težkega greha je pomembno, lahko celo usodno, dejanje za življenje neke osebe. Spovednik je poklican, da pri tem pomembnem dialogu sprave pomaga kot sogovornik, kot zastopnik cerkvenega občestva in priča Božjega usmiljenja, ki odpušča.

Sprava kristjana grešnika
Temeljna struktura. Temeljna oblika je dialog: je zakrament srečanja z Božjim usmiljenjem. Začenja se s klicem k spreobrnjenju in prvi odgovor je osebno priznanje greha. Vse se mora zgoditi v smislu izreka: »Resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32). Spoznanje resnice o sebi se težko zgodi v monologu grešnika, nujnost dialoga je nujno potrebna procesu odpuščanja in spreobrnjenja. Ko je resnica spoznana, ima sogovornik pri zakramentu nalogo, da naredi dejavno Božje in cerkveno odpuščanje v tej prepoznani resnici o sebi. Tako ima spovedni pogovor nekaj skupnega s terapevtskim pogovorom, le da gre še naprej. Zakrament sprave je dogodek osvobajajoče resnice, v njem se ponavzočuje in aktualizira pashalna skrivnost, ki je temeljni dogodek sprave.
Občestvena razsežnost. Proces spreobrnjenja ima občestveni kontekst: biti kristjan nujno predpostavlja vključitev v skupnost, ki ima določeno nalogo pri dogodku sprave posameznika: klic k spreobrnitvi, priprošnja in molitev za grešnika, delivčevo dejanje.
Elementi obhajanja sprave. Sprejem in branje Svetega pisma; izpoved grehov, ki je nujni element (tridentinski koncil) – zanimivo je, da se pri izpovedi grehov uporablja ista beseda kot pri izpovedi vere: torej je tudi spoved grehov na nek način izpoved vere. Samo znotraj vere v Božje odpuščanje in usmiljenje ima spoved grehov smisel. Sprava z Bogom je najprej dejanje milosti z Božje strani, ki se uresniči v osebni zgodovini človeka. Dejanje zakramenta sprave je »da« troedinemu Bogu, ki je ljubezen.
Beseda odpuščanja (forma). Naloga besede odpuščanja je učinkoviti razglas odpuščanja. V imenu Cerkve spovednik izpopolni zgodovino grešnika s tem, da mu odpusti grehe: zgodovina grešnika se konča v Božjem usmiljenju. Temelj te učinkovite besede je vera. Ta beseda ima moč resničnega odpuščanja. V prvem delu formule je kratka zgodovina odrešenja. Bog spravi svet s seboj po Svetem Duhu in služabniku Cerkve. Drugi del pa je bolj indikativen. Dejanje odpuščanja se zgodi v imenu Boga, ki je poslal svojega Sina v odpuščanje grehov. Od tod kristična razsežnost spravnega dogodka. Dejansko gre za aktualiziranje odrešenja v osebni zgodovini konkretnega človeka.
Ker pa deluje Oče po Sinu v Svetem Duhu, lahko govorimo tudi o trinitarični razsežnosti zakramentalne sprave. Hkrati pa je to tudi Božje eshatološko dejanje v zgodovini, ki anticipira eshatološko sodbo.
V novem obredu je predvidena odslovitev z besedami: »Slavimo Gospoda, ker je dober« in penitentovim odgovorom »Vekomaj traja njegova dobrota«. Sprava se konča s slavljenjem Boga. Podobno vidimo pri Lk 15. Prava sprava je samo tedaj, če smo potem sposobni slaviti in častiti Boga.

Učinki zakramenta pokore in sprave
Najprej lahko govorimo o negativnih učinkih:
– V zakramentu pokore in sprave se odpuste krivde za po krstu storjene grehe. Mišljeni so predvsem veliki, iz nebeškega kraljestva izključujoči grehi. Samo ti grehi zahtevajo poseben zakrament, kajti mali grehi se lahko odpustijo tudi na druge načine.
– Hkrati s krivdo smrtnega greha se v zakramentu pokore in sprave odpusti tudi večna kazen ali večna posledica greha. Milost je ljubezensko zedinjenje z Bogom, kar izključuje smrtni greh; če pa ni velikega greha, tudi ni večne kazni, zato za tiste, ki so v Jezusu Kristusu, ni nobene obsodbe več (prim. Rim 8,1). Smrtni greh je odvrnitev od Boga, ki prinaša večno kazen. S sprejetjem posvečujoče milosti, ki se pri odpuščanju velikega greha vlije človeku, se duša ponovno trajno združi z Bogom. Če je kesanje posebno globoko, zakrament sprave izbriše tudi vse časne kazni. Kolikor pa ostanejo, jih izbrišejo prostovoljna spokorna dejanja ali pa vice.
– V zakramentu sprave se odpustijo vsi grehi, tudi največji; tudi grehi tistih, ki so ponovno padli; ni greha, ki bi bil neodpustljiv zaradi svoje teže. Jezus pošilja svoje učence, kakor je Oče poslal njega; on pa je bil poslan odpuščati vse grehe.
– Vsi veliki grehi se odpuste hkrati, kajti odpuščanje se zgodi v milostnem dialogu.
– Odpuščeni grehi so odpuščeni za vedno: odpuščena krivda in kazen se nikoli ne povrneta; odpuščanje ni pogojeno s tem, da bi spokornik nikoli več ne padel.
- Zakrament odpusti tudi vse male grehe; mali greh je nered, ki pa ne pomeni popolne odvrnitve od Boga k stvari; vendar se mali grehi odpustijo tudi pri popolnem in nepopolnem kesanju, z dobrimi deli, z deli prostovoljne pokore ... spoved malih grehov se priporoča, ker utrdi stanje posvečujoče milosti in podeli zakramentalno milost, s katero se spokornik laže varuje ponovnega padca.

Še pomembneje pa je pri tem zakramentu govoriti o pozitivnih učinkih:
– Zakrament pokore vlije zakramentalno milost, tj. posvečujočo milost s posebno močjo in pravico do dejanske milosti, ki je zdravilo zoper konkreten greh; bistveni namen zakramenta sprave je ozdravljenje grešnikove duše: ozdravljenje že obstoječih notranjih ran in varstvo pred novimi; to imenujemo tudi ozdravljajočo milost; drugi namen te milosti pa je, da bi varovala spokornika pred ponovnim padcem v greh, ker je zaradi greha medel, otožen, malodušen.
– Naslednji pozitivni učinek pa je oživitev zasluženja, ki je bilo izgubljeno z velikim grehom; veliki greh namreč omrtvi vsa zasluženja, ki jih pridobimo z dobrimi deli.
Spoved malih in spoved že odpuščenih grehov. Malih grehov se ni zapovedano spovedovati, je pa seveda dovoljeno in celo priporočeno, saj so tudi to pravi grehi, ker so prostovoljni in zavestni prestopi Božjih zapovedi v manjši stvari ali pa v veliki, ampak ne popolnoma vede in povsem prostovoljno. Je pa spoved malih grehov zelo koristna: to je spoved iz pobožnosti za notranji napredek v popolnosti spokornika samega in drugih. Po njej se množi pravo spoznanje samega sebe, raste krščanska ponižnost, izkoreninja se pokvarjenost, premaguje duhovna zanikrnost in otopelost, očiščuje se vest, krepi volja, verniki imajo koristno duhovno vodstvo (pogosta spoved je smiselna prav zaradi tega) in po zakramentu se pomnožuje milost.

Seveda pa spoved malih grehov ne sme postati nekaj mehaničnega. Samo pri kesanju večkrat ostane navezanost na kakšen mali greh, pri spovedi imamo zato večjo gotovost odpuščanja in pristnega kesanja. Takšna spoved razvija tudi tenkočutnost glede greha in pomaga napredovati v dobrem. Spovednik je duhovni zdravnik, lahko pomaga pri prehodu od otroško šablonske spovedi k zreli osebni spovedi. Bolj smiselno se je obtožiti z odkritosrčnim osramočenjem ene same slabosti (bojazni pred darovanjem samega sebe, iskanje samega sebe, predrznega vedenja v prometu, slabega opravljanja poklicnih dolžnosti, preklinjanja ...), kakor pa naštevati neosebne litanije grehov. Spovednik mora nujno pomagati k razvoju osebnostnega krščanstva, ki temelji na osebnem ljubezenskem odnosu do Boga.
Glede grehov, ki smo se jih že izpovedali, je treba reči, da so zadosten predmet spovedi. Saj je tudi človeka mogoče večkrat prositi za odpuščanje glede istih stvari. Tudi taka spoved pomnoži milost in odstrani ovire, ki so nasprotne delovanju milosti. Tako se pozitivna usmerjenost glede že izpovedanega greha samo poglobi, ker se krepi nagnjenost k dobremu v odnosu do tistega greha. Takšna spoved ozdravlja ostanke ran, izbriše časne kazni in v večji meri pomirja vest. Temu služi tudi tako imenovana življenjska spoved.

Odpustki
Odpustek je zunaj zakramentalno pred Bogom veljavno odpuščanje časne kazni za že odpuščene grehe, ki se zgodi po zakonitem predstavniku, zajema pa iz duhovnega zaklada Cerkve. Predmet odpustka je torej časna kazen. Odpustek se podeli iz zaklada Cerkve, ki se napolnjuje iz neskončne Kristusove zadostitve, iz Marijine zadostitve in iz zadostitve apostolov, svetnikov in vseh vernikov. Podlaga tega nauka je enost skrivnostnega Kristusovega telesa. Zaradi te povezanosti se more zasluženje Kristusovega trpljenja in trpljenja svetnikov po avtoriteti Cerkve dati v korist tudi drugim udom skrivnostnega Kristusovega telesa.
Odpustki so popolni (odpustijo vse časne kazni) in nepopolni (odpustijo le del časnih kazni). Za prejem odpustka mora biti vernik prost vseh malih grehov (obhajati zakrament sprave), biti nenavezan na greh, prejeti obhajilo in moliti po namenu svetega očeta. Odpustke za žive je mogoče prejeti le zase, drugim pa jih lahko namenimo le, če so že pokojni.
[1] Prim. S.th. III, q. 84, a. 1 ad 1 in ad 2. V skladu s teologijo zakramentov svojega časa je Tomaž trdil, da ima zakrament poleg zadnjega učinka (res tantum) še neposredni učinek (res et sacramentum), ki skupaj z zakramentalnim znamenjem sodeluje pri dosegi končnega učinka. Pri zakramentu sprave je končni učinek odpuščanje, neposredni pa je poenitentia interior ali kesanje. Pri tem pa stopa nekoliko v pozabo dejstvo, da je bil v prvotni Cerkvi neposredni učinek zakramenta sprava s Cerkvijo. Danes postaja vse bolj jasno, da tudi ko se odpuščanje doseže po kesanju, le-to ostane še vedno zakramentalno znamenje sprave s Cerkvijo.