ZAKRAMENT SVETEGA REDA

6. Zakrament svetega reda

Zakrament sv. reda je dejanje, s katerim Oče Jezusa Kristusa, po novem poslanju Svetega Duha, preoblikuje krščenega človeka po podobi svojega Sina, ki je postal človek in je večni veliki duhovnik, in to z namenom služenja skupnosti, da bi gradil skupnost novega Božjega ljudstva. To je najbolj res za škofe, ki so nasledniki apostolskega zbora. Enako res pa je to tudi za vsakega duhovnika in diakona, ki so sodelavci škofov po njihovi lastni poklicanosti. Služba, ki izhaja iz sv. reda, je določena v odnosu do Kristusa in Cerkve. V odnosu do Kristusa govorimo o nadomestnem deleženju na enem in večnem duhovništvu Kristusa, ki ga predstavlja in nadaljuje v zgodovini. V odnosu do Cerkve pa pomeni razširjanje njene splošne zakramentalnosti v splošnem duhovništvu in za širjenje Božjega kraljestva. Teologija obravnava ta zakrament na treh nivojih zgodovine odrešenja: na zgodovinsko-odrešenjskem, cerkvenostnem in liturgično-zakramentalnem.

6.1. Duhovništvo v svetopisemskem razodetju in zgodovinskem razvoju

Ne smemo zabrisati vezi, ki povezujejo in ločujejo starozavezno duhovništvo z novozaveznim: kontinuiteta in eshatološka novost.

Duhovništvo starega Izraela
»Vi mi boste kraljestvo duhovnikov in svet narod« (2 Mz 19,6). Med vsemi ljudstvi je bil Izrael izbran za duhovniško poslanstvo, za posebno posvečenost Jahveju ( 2 Mz 19,5; 5Mz 7,6; 10,14–15; 26,19). Po postavi in zavezi je judovsko ljudstvo postalo kultno ljudstvo, ki se nenehno spominja velikih Božjih del. Izraelsko ljudstvo je svoje življenje organiziralo okoli templja. Po babilonski sužnosti se ta zavest ponovno okrepi, še posebej ker morajo ponovno postaviti Jeruzalem in tempelj. Izrael v odnosu do sveta vedno bolj prevzema duhovniško vlogo.
Levitsko duhovništvo
Levitska služba se pojavi kot pomoč (služba) duhovništvu izraelskega naroda. Izhaja verjetno že iz Mojzesove dobe; najbujnejši razvoj pa doživi v dobi monarhije. Na začetku ni jasne razdelitve med duhovniki in leviti, ki se kasneje pojmujejo kot »pomočniki« (nethunim) duhovnikov. Oboji pa izhajajo iz Levijega rodu in so izločeni za kultno službo. Njihova naloga je bila dvojna: služba Bogu in blagoslavljanje skupnosti. Prinaša darove (avodah) Bogu v imenu ljudstva in stoji pred Bogom, da prenaša ljudstvu njegov blagoslov (berakah).

Duhovništvo novega Izraela
Krščanska skupnost se že od vsega začetka razume kot duhovniško ljudstvo, ki dovršuje starozavezne obljube in kaže na eshatološko razsežnost izraelskega duhovništva. Do te zavesti je prišlo najprej v Mali Aziji, v diaspori, da bi bil tako še bolj poudarjen prehod od starega k novemu duhovništvu, ki ni več vezano na en kraj in eno ljudstvo, na en tempelj, ampak na osebo Jezusa Kristusa, ki je novo središče kulta in novega duhovništva, ki je »sveto duhovstvo« tistih, ki verujejo vanj (1 Pet 2,9–10). Postavljeno ni na temelj naroda, ampak na krst. Kristjani so poklicani k »živi, sveti in brezmadežni« daritvi. To pa je mogoče samo, ker smo vcepljeni v Kristusa in njegovo Cerkev po Svetem Duhu, ki nam je bil dan v naša srca (Rim 5,5). Ta vidik je močno poudaril tudi drugi vatikanski koncil (C 10).
Kristusovo duhovništvo
Duhovniški značaj novega izvoljenega ljudstva je bistveno odvisen od edinega Kristusovega duhovništva. Kristus združuje v sebi dvojno nalogo duhovništva: stoji pred Bogom, da vedno prosi za nas (Heb 7,25) in blagoslavlja zbrano ljudstvo z eshatološko učinkovitim blagoslovom (Heb 9,13–14). Jezusovo duhovništvo je v svojem redu edinstveno in edino. V moči svojega učlovečenja je edini srednik nove in večne zaveze (Heb 1–2; 3,5–6; 5,5–6). Najvišji izraz njegovega duhovništva je daritev na križu (Heb 7,26–27). Zaradi tega ker v sebi popolno poveže Božjo in človeško naravo v eni osebi, je njegova daritev Očetu na križu popolna daritev in odrešilna za vse ljudi. Kot takšna je bila enkrat za vselej darovana za vse in ne po­trebuje ponavljanja Pismo Hebrejcem najbolj očitno razvija teologijo duhovništva.
Z drugimi besedami kot Heb tudi evangeliji in ostali novozavezni spisi izražajo isto resničnost Jezusovega edinega duhovništva. Povsod se kaže svoboda in avtoriteta, s katerima se Jezus daruje za ljudi svojemu Očetu.
Duhovništvo apostolov
Duhovniška razsežnost Jezusovega življenja se nadaljuje po apostolih in njihovih naslednikih, ker Božje ljudstvo živi naprej.
Poklic dvanajsterih. Poklic dvanajsterih je z Jezusove strani resnična po­sta­vitev tega zakramenta. Izvirnik govori o »postavitvi dvanajsterih« ( Mr 3,14), kar je tehnični izraz, ki nakazuje začetek nove skupnosti, ki je istočasno nadaljevanje in nasprotje starozavezne skupnosti, osnovane na dvanjsterih očakih. Iniciativa je absolutno na Božji strani, ko dvanjstere oddeli od ostalih učencev: odbere jih, da bi bili z njim in da bi jih lahko pošiljal oznanjevat (Mr 3,13–15). V Novi zavezi je duhovništvo v direktnem odnosu z Jezusom in njegovim poklicem. Apostol je tisti, ki je »izbran« in »poslan«, podobno kot Kristus od Očeta. Pomembno je tudi dejstvo, da so »dvanajsteri« upoštevani tudi kot posamezniki, saj so posebej poimensko navedeni, a hkrati vedno nastopajo kot »dvanajsteri«, katerih naloga je izpolniti naročilo poslanstva.
Poslanstvo dvanajsterih. Že v času svojega bivanja z učenci Jezus pošilja apostole po dva in dva, da bi mu pomagali izpolniti Očetovo naročilo. Jezusova naloga pa ni le ustno oznanjevanje odrešenja, ampak tudi dejansko uresničenje tega odrešenja. Zato je tudi naloga apostolov ne le evangelizacija, ampak tudi zakramentalno nadaljevanje pashalne skrivnosti odrešenja v vseh časih in prostorih. To izhaja iz temeljnih bibličnih tekstov o novozaveznem duhovništvu: pripoved o zadnji večerji (Mr 14,17; Mt 26,20; Lk 22,14), velikoduhovniška molitev (Jn 17,17–19), izročitev oblasti odpuščati grehe (Jn 20,23), misijonsko poslanstvo ( Mr 16,15–16; Mt 28,16–20) in dogodek binkošti (Apd 2,1–4).
Naloga apostolov je bila, da so bili pastirji črede po zgledu Dobrega pastirja. Enemu apostolu pa je bila zaupana še posebna naloga: Petra je postavil za skalo Cerkve, ki se lahko skoraj istoveti z Jezusom, ki je vogelni kamen. Peter združuje poslanstvo vseh s posebno nalogo, ki zadeva vso Cerkev.

Nasledniki apostolov in zakrament svetega reda
Apostoli pa niso samo izvrševali prejetega poslanstva, ampak so od vsega začetka prenašali svojo duhovniško oblast in poslanstvo na druge tako, da so izbirali nove člane apostolskega zbora in posvečevali diakone. Gesta polaganja rok in epikleza podeljuje kandidatu Božjo karizmo, ki usposobi kandidata in ga pošilja v določeno situacijo Cerkve, kjer ni bilo apostolov. To je služba vodenja, da bi evangelij ostal neokrnjen in da bi se delili duhovni darovi. Posebej veliko povedo pisma apostola Pavla Timoteju in Titu: 2 Tim 1,6–7 in 1 Tim 4,14. Iz pričevanja evangelijev in drugih besedil je cerkveno učiteljstvo lahko definiralo kot nauk vere:
– da je sv. red resničen zakrament, ki ima svoj izvor v Kristusu in se prenaša s škofovim polaganjem rok in epiklezo
– da je s tem obredom podeljen duhovniški karakter, ki je povezan z oblastjo (potestas) darovati evharistično daritev in obhajati druge zakramente; podeli pa se tudi milost, ki je potrebna za izvrševanje ostalih služb
– da je zakrament sestavljen iz treh stopenj: episkopata, prezbiterata in diakonata ( C 27–29)
- da se skupno duhovništvo vernikov in službeno duhovništvo med seboj razlikujeta po bistvu in ne le po stopnji, sta pa medsebojno naravnana drug na drugega; vsak na svoj način deleži pri edinem Kristusovem duhovništvu (C 10).
Nova zaveza pozna duhovništvo v drugačni perspektivi kot stara, ker je Kristus začetnik novega odnosa do Boga. Prav zato niso novozavezni pisci uporabljali besede hiereus (razen v Heb). Seveda pa analogne naloge duhovništva ostanejo, ker gre za odrešenje. Nova zaveza poudarja trojno službo: oznanjevanja, kulta in vodstva. Ker imajo te službe novo vsebino, se pisci izogibajo besede hiereus (duhovnik).
Dogmatična konstitucija o Cerkvi 2. vatikanskega koncila pravi, da so apostoli poverili nalogo nadaljevanja njihovega dela sodelavcem z naročilom, naj za njimi drugi nadaljujejo njihovo delo. Škofje so deležni trojne Kristusove službe na poseben način (C 28).

Temeljne poteze poapostolskega razvoja
Stalni škofje in diakoni so omenjeni v Didahé. To so učitelji in preroki, ki izhajajo iz cerkvene skupnosti in imajo pravico izrekati zahvalo pri evharistiji. V pismih Klementa Rimskega iz konca 1. stol. so prezbiterji postavljeni po Božji volji od apostolov. Svojo nalogo sprejmejo od Boga oz. Kristusa. Ignacij Antiohijski že govori o škofih, prezbiterjih in diakonih. Škof je porok enotnosti Cerkve. Po njem je cerkvena občina utemeljena v Kristusu, ki po škofu deluje. Zato je škof središče ljubezni. Na Zahodu je Ignacij prvi uporabljal besedo episkopos za voditelje krajevnih Cerkva.
Tako na Vzhodu kot na Zahodu je Cerkev močno poudarjala apostolsko nasledstvo. Pri tem ne gre zgolj za neko formalno oblast (potestas), ampak za deleženje na poslanstvu evangelija. Zato sta se pojma nasledstvo in tradicija v antični Cerkvi prepletala. Iz tega razloga ju močno med seboj povezuje tudi drugi vatikanski koncil. Pnevmatološki obred polaganja rok in molitve neprekinjeno povezuje vso tradicijo Cerkve v »prostor« Svetega Duha.
Oblast, izvirajoča iz posvečenja, in pastirska oblast. Jezus je dal apostolom in njihovim naslednikom trojno nalogo: oznanjevati, krščevati, predsedovati evharistiji in voditi cerkvena občestva. To je enotno poslanstvo v različnih nalogah. Škofa je iz svoje srede izbralo občestvo. Po polaganju rok in z molitvijo je prejel zakrament sv. reda. Kmalu se je postavilo vprašanje, kaj se zgodi, če je nekdo nevredno izvrševal svojo nalogo. Donatisti so trdili, da izgubi vse cerkvene opolnomočnosti in ne more več podeljevati zakramentov. Avguštin je izoblikoval nauk o neizbrisnem znamenju, na podlagi katerega so začeli ločiti med potestas ordinis in potestas jurisdictionis; med sposobnostjo podeljevanja zakramentov in sposobnostjo voditi občestvo Cerkve. A pogosto so ob tej ločitvi pozabili na enotnost obeh, ki izhaja iz enega in edinega poslanstva, ki ga ni mogoče povsem razcepiti.
Potestas ordinis je trajna in usmerjena na krst, poglabljanje in ohranjanje Božjega življenja v človeku. Pastirska služba služi ohranjevanju bratske skupnosti, ki temelji na zakramentih. Danes mnogo bolj kot kdaj prej postavljamo pastirsko službo v zakramentalni red. Duhovništvo je udeležba pri Kristusovem duhovništvu. Kristus po prejemnikih zakramenta sv. reda vodi Božje ljudstvo v dokončno Božje kraljestvo. Kristus prihaja k ljudem po delovanju škofov in njihovih sodelavcev, duhovnikov in diakonov.
Viri za nauk o zakramentu sv. reda so precej številni; trije koncili so se poglobljeno ukvarjali s to problematiko: v Florenci ( S 705), v Tridentu (S 706–720) in drugi vatikanski. Temu je potrebno dodati še pomembno konstitucijo Pija XII. Sacramentum ordinis iz leta 1947 (DS 3857–3861; S 724), ki v vsem bistvenem povzame problematiko koncilov v Firencah in Tridentu. Pij XII. naredi nekakšno revizijo srednjega veka glede te problematike. Jasno postavi bistvene elemente pri podeljevanju zakramenta in tako izključi različne nejasnosti in dvome. Z jasnostjo izrazi zakramentalno znamenje, ki sestoji iz polaganja rok in ne v sprejemu patene in keliha (germanska oblika) ali maziljenju rok. To pomeni zavestno vrnitev zahodne Cerkve k praksi prvotne Cerkve in vzhodnih Cerkva.
Podobno je tudi z besedami zakramenta (forma). Leta 1439 je bilo določeno slovilo: »Prejmi oblast darovati v Cerkvi daritev za žive in mrtve v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (S 705). 1947 pa Pij XII. določi, da je slovilo v besedah hvalospeva po polaganju rok: »Prosimo te Gospod, pošlji nadenj Svetega Duha, v moči katerega bo utrjen za zvesto službo ...«
- Srednjeveška formula je izražena v indikativni obliki in uresničuje posvečenje s prenosom oblasti, sedanja pa je v obliki prosilne molitve, ki kaže, da je pravi delivec oblasti Sveti Duh (epikleza).
- Srednjeveška oblika se zgleduje po investituri laičnih služb; oblast podeli tisti, ki jo ima; Pij XII. naredi korak nazaj k antični obliki, ki ima močan pnevmatološki značaj, tako v gesti kot v slovilu. Temeljna beseda ni več potestas, ampak ministerium ali munus: služba in dar.
- Pri Piju XII. se škofovsko posvečenje ponovno prikaže kot polnost zakramenta sv. reda; v Florenci pa so škofa omenjali samo kot posvečevalca duhovnikov. Tako je bolje izraženo, da Cerkev ne podeljuje oblasti v moči kakšnega prava kot v svetnih ustanovah, ampak da je to delo Svetega Duha, ki ima stvariteljski značaj. Duhovništvo je zakrament, kolikor je to služba, ki ne more biti podeljena drugače kot v Svetem Duhu po molitvi Cerkve.
Ta korak spremembe pa je bil dopolnjen na drugem vatikanskem koncilu. V tretjem poglavju C so postavljeni temelji, ki jih D bolj podrobno razvija. Poudarjena je škofovska služba kot temeljna oblika zakramenta in tesna povezava s pojmom apostolskega nasledstva in tradicije.

Episkopat in prezbiterat. Srednjeveški zasuk k prezbiteratu se začenja že pri sv. Hieronimu, se nadaljuje v Statuta ecclesiae antique (galsko besedilo iz 5. stol.); v srednjem veku pa botruje temu delitev na oblast nad corpus Christi verum in nad corpus Christi mysticum, razlika, ki temelji na razliki med sacramentum in jurisdictio. S posvečenjem bi se torej prejela zakramentalna oblast, ne pa oblast jurisdikcije. Ker pa škof dobi izrecno oblast tudi nad Cerkvijo, se na nek način izmakne zakramentu v ožjem pomenu besede. Zato je sedaj beseda »duhovnik«, ki je v antični Cerkvi pomenila predvsem škofa, začela označevati prezbiterja. Pri škofu je torej v ospredju potestas. Du­hov­ništvo pa je izrecno vezano samo na oblast posvečevanja. Pastirska služba je iz tega izločena in vezana izključno na jurisdikcijo glede mističnega telesa Cerkve. Iz tega sledi tudi individualizacija duhovniške službe, ki izgubi značaj communio.
Za drugi vatikanski koncil pa je najznačilnejša fraza glede nauka o posvečenju: »Tisto Božje poslanstvo, ki ga je Kristus zaupal apostolom, bo trajalo do konca sveta (Mt 28,20). Evangelij namreč, ki naj ga ti posredujejo (tradere), je za vse čase za Cerkev počelo vsega življenja. Zaradi tega so apostoli v tej hierarhično urejeni družbi skrbeli za postavitev naslednikov« (C 20).

6.2. Sistematični teološki pogled

Osnovna dejstva glede zakramenta sv. reda so: poslanje apostolov, evangelij, tradicija, življenje Cerkve. Izhodišče je poslanje apostolov, ki pa je v bistvu posredovanje evangelija. Apostolat in posredovanje evangelija sta dve strani iste resničnosti, osebni in objektivni vidik, ki sta neločljivo povezana. Apostoli morajo najti naslednike, škofe, ki postanejo členi tega apostolskega nasledstva. S tem pa takoj vstopi tudi pomen tradicije. Posledici tega nasledstva sta namreč: katoliškost in apostolskost duhovniške službe.

Tri stopnje zakramenta svetega reda
Iz celotnega nauka Cerkve je razvidno, da je v občestvu Cerkve eno samo duhovništvo, a se uresničuje v treh različnih stopnjah, ki pomenijo tri­stopenjsko deležnost pri Kristusovem duhovništvu. Prezbiterat in diakonat sta udeleženost pri škofovskem posvečenju, zato razmerje med škofi, duhovniki in diakoni ni razmerje med gospodarjem in služabniki, ampak imajo skupno poslanstvo, ne da bi pri tem trpela nadpastirska avtoriteta (C 28).
Škofovsko posvečenje. Zakrament sv. reda se uresničuje v prvi vrsti in v najvišji meri v škofovskem posvečenju. Škofje so posvečeni od drugih škofov (glavni posvečevalec in dva soposvečevalca – škof je torej delivec tega zakramenta) in tako uvedeni v že dejavni kontekst tradicije in apostolskega nasledstva. Škof ne postane škof zato, da bi bil sam. Postati škof pomeni vstopiti v skupnost škofov, v temeljno povezanost apostolskega nasledstva (vsaj trije škofje posvetijo novega, litterae communionis). Zakrament sv. reda je izraz in istočasno garancija skupnega vztrajanja v tradiciji od samega začetka dalje. Uteleša edinost in izvorni značaj Cerkve. Kar velja za škofe, se razširja in prenaša naprej na občestvo duhovnikov. Nihče ni duhovnik sam zase, ampak samo v zboru duhovnikov krajevnega škofa. Duhovniki so tako kot apostoli skupnost pričevanja. Seveda pa je treba izključiti vsako spiritualizacijo skupnosti.
Diakonat ni samo prehodna stopnja k duhovništvu, ampak je lahko tudi samostojna služba v Cerkvi (C 29). Vse cerkvene dejavnosti, za katere ni potrebno mašniško posvečenje, lahko opravlja diakon. Čeprav bi te funkcije lahko opravljal tudi laik, je vendar v samem smislu teh funkcij primerno, da tisti, ki jih opravlja, prejme tudi zakrament sv. reda (C 29). Prvotno pomeni »diakon« služabnik. V Svetem pismu je vsak človek služabnik Jezusa Kristusa ali Boga. Tudi apostoli so Božji diakoni. V Novi zavezi je diakon imenovan takoj za škofom; njegova služba je izkazovanje ljubezni v krščanski občini. Diakonat se začenja s postavitvijo sedmerih diakonov v Apd 6,1–7. Pavel daje etično-religiozna navodila za diakone (1 Tim 3,8–13). Stalni diakonat lahko prejme tudi poročen mož s privoljenjem žene. Tudi to stopnjo zakramenta svetega reda podeljuje škof.
Prezbiterat ali mašniško (duhovniško) posvečenje. Delež Kristusovega posvečenja in poslanstva, ki so ga apostoli in njihovi nasledniki škofje prejeli, morejo le-ti zakonito izročiti v različnih stopnjah nosilcem različnih služb v Cerkvi. Škofovska »služba je bila v podrejeni stopnji izročena duhovnikom, da bi v duhovniškem redu kot sodelavci škofovskega reda pravilno izvrševali od Kristusa zaupano apostolsko poslanstvo« (D 2). Delivec druge stopnje zakramenta svetega reda je škof, soposvečevalci pa so prisotni duhovniki, ki na ordinanda položijo roke.
Prejemnik svetih redov je v rimskokatoliški in pravoslavnih Cerkvah lahko le krščen moški (ZCP, kan. 1024), ki ima po škofovem mnenju potrebne lastnosti za opravljanje službe in primerno izobrazbo ter vzgojo. Duhov­niško posvečenje se lahko podeli le tistem, »ki so spolnili petindvajset let in so dovolj zreli« (ZCP, kan. 1031).

Zakramentalno znamenje
Apostolsko nasledstvo ni neka formalna oblast, ampak udeležba pri poslanstvu evangelija. Zato drugi vatikanski koncil poveže nasledstvo in posredovanje evangelija. Struktura nasledstva je izraz tradicije. Obred polaganja rok (materija zakramenta) in molitev (forma zakramenta) usmerjata prav preko svojega vidnega znamenja k neprekinjeni zvezi tradicije, ki je »območje« Svetega Duha. Polaganje rok, ki ne bi pomenilo vstopa v zvezo življenja in v tradicijo Cerkve, ni eklezialno zakramentalno polaganje rok. Če simbol ni izraz resničnosti, je laž. Zakrament je zakrament Cerkve in ne privatna pot k virom naše vere in odrešenja. Zakrament polaganja rok, kolikor je eklezialni zakrament, je istočasno izraz strukture tradicije Cerkve. Drugo z drugo povezuje apostolskost in katoliškost, in to po vzoru enosti med Kristusom in Duhom, ki se uresničuje in kaže v evharistični enosti.

Učinki posvečenja zakramenta svetega reda
Učinka tega zakramenta sta neizbrisno znamenje, ki upodablja po Kristusu, Duhovniku in Glavi, in polnost darov Svetega Duha (zakramntalna milost svetega reda), ki škofu, duhovniku ali diakonu omogoča vršiti njegove dolžnosti v Kristusovem duhu.
Neizbrisno znamenje ni statična resničnost, marveč dinamično upodabljanje po Kristusu v njegovem poslanstvu odrešenja po velikonočni skrivnosti. Neizbrisno znamenje je nepreklicna včlenitev v Kristusovo odrešilno poslanstvo. Milost, darovi Svetega Duha pa so dani za izpolnjevanje naloge, ki jo nalaga in zanjo usposablja neizbrisno znamenje. Predajanje znakov škofovske oblasti to oblast ponazarja, ne spada pa k zakramentalnemu znamenju. Jezus sam ni določil znamenja, pač pa prva Cerkev (C 21).
S posvečenjem je duhovnik upodobljen po Kristusu, ki je najvišji in večni duhovnik; to pomeni udeležbo pri Kristusovem poslanstvu in posebni nalogi Cerkve, ki mu omogoča delovanje in persona Christi. S tem so izključena tudi vsa magična pojmovanja duhovništva.
Vse naloge duhovništva so osredotočene v službi, ki ima svoje temelje v Jezusovi službi: to je služba Bogu, za evangelij, služba za odrešenje vernikov. To služenje mora oblikovati celotno življenje služabnika evangelija, tako da ne ovira evangelija, marveč ga pospešuje. Ker ima ta služba korenine v Kristusovi službi, ne more biti brez križa, ki je simbol nesebičnega služenja ljubezni.
Avtoriteta duhovnika je Kristusova avtoriteta, oblast avtentične Božje Besede. Njegovo življenje in delo je ponudba odrešenja. To služenje ne more biti ločeno od skupnosti, ker je v skupnosti in za skupnost. Duhovniška služba ne nasprotuje karizmam v skupnosti, ampak jih povezuje med seboj. Cerkvena služba ni neposredno v razlagi in izboljševanju sveta, to je naloga filozofije in politike. Cerkvena služba je za odrešenje, za pravilen odnos do Boga, bližnjih in sebe ter do sveta. Horizontalna smer službe je potrebna, mora pa biti utemeljena v vertikali, v Bogu po Kristusu. Služba Cerkve je predvsem služba sprave, ki se vrši predvsem v zakramentih krsta in sprave.
V zmanjšani meri vrši duhovnik iste naloge kot škof: oznanjevanje, daritev, pastirska služba. tridentinski koncil je poudaril kultno dejavnost duhovnikov (proti protestantom), ni pa razvijal oznanjevalne naloge, ker ni bila problematična. Drugi vatikanski koncil pa je poudarek prenesel na oznanjevanje, ki pa ne sme biti le informacija, temveč posredovanje odrešenja samo. Ko oznanjamo Gospodovo smrt in vstajenje, omogočamo pridruženost pri velikonočni skrivnosti. Zelo učinkovito oznanjevanje je prisotno v liturgiji, še posebej skoncentrirano v evharistiji, ki je oznanjevanje v vidnih in učinkovitih znamenjih. Ontološka Kristusova navzočnost v evahristiji je pogoj dinamične, odrešilne navzočnosti, ki so jo verniki deležni ( D 5).
Duhovnikova služba se torej izpolni v tem, da se po njej ponavzoči v besedi in znamenju ter duhovnem življenju odrešilno delo Jezusa Kristusa. V evharistiji postaja Cerkev vedno znova dogodek. Duhovnik, ki vodi evharistično slavje, je odgovoren, da to, kar evharistija izraža, namreč bratsko in sestrinsko skupnost, v življenju tudi s svojo besedo in zgledom pospešuje. Ker je v evharistiji uresničena Cerkev, je temeljna povezanost duhovnika s škofom. Škof je predsednik zbora duhovnikov, ki so njegovi sodelavci. Med njimi je nujen dialog.

Neporočenost katoliških duhovnikov
K načinu duhovniškega življenja v rimskokatoliški Cerkvi spada tudi celibat. Celibat ni učinek zakramenta svetega reda, a tudi ni naravna pot, ampak karizma ali dar za skupnost, ki izvira iz Kristusove skrivnosti in njegovega poslanstva. Duhovnik je tudi s svojim življenjem znamenje eshatoloških resničnosti; v Božjem kraljestvu zakonska skupnost ne bo več potrebna. Človek, ki se odpove zakonu zaradi Božjega kraljestva, se mora povsem odpreti službi odrešenja. Gre za radikalno hojo za Kristusom; udeležbo pri Kristusovem trpljenju in smrti. Celibat ni zaobljuba, ampak zakon Cerkve, ki pa ima kristološko, eklezialno in antropološko podlago. Resničen celibat, ki je Božji dar, ne more okrniti duhovnika v njegovem človeškem razvoju. Jedro osebnosti je ljubezen in zakonska skupnost ni edina možnost za osebno srečanje. Prav agape, ki se razlikuje od grškega erosa, najbolj služi osebni izpolnitvi v tej smeri. V povsem zastonjski službi drugemu se najbolj odkrije samega sebe in se tudi najbolj uresniči. To pa ni nujno vezano na seksualnost in erotičnost.
Celibat seveda nima nič skupnega z zaničevanjem zakonske skupnosti, čeprav se je tudi to kdaj prikradlo v Cerkev predvsem pod vplivom neoplatonizma in stoično-manihejskega duha. Celibat je karizma, ki naj jo duhovnik skrbno goji in razvija v službi ljubezni. Je znamenje brezpogojne zavzetosti za srečo drugih. Vzhodne Cerkve so ohranile možnost poročenih diakonov in duhovnikov, ki je bila v prvem tisočletju močno prisotna. Vendar tudi v tem primeru velja, da se nosilec svetega reda ne more več poročiti, zato se morajo poročiti pred prejemom diakonskega posvečenja. Prav isto velja tudi v katoliški Cerkvi za stalne diakone, ki so lahko tudi poročeni možje.

Duhovniško posvečenje žensk
V zadnjih desetletjih se je večkrat izpostavilo vprašanje duhovniškega posvečenja žensk. Najbolj utemeljene in pogoste ugovore proti je objavila Kongregacija za nauk vere (15. 10. 1976):
– tradicija: katoliška Cerkev ni nikoli v zgodovini delila duhovniškega in škofovskega posvečenja ženskam;
- Kristusovo ravnanje: med apostole ni privzel nobene ženske, čeprav so bile v antični Cerkvi zelo cenjene;
– razloga iz primernosti: Kristus se je učlovečil kot moški in primerno je, da ga v zakramentalnem znamenju predstavlja moški; druga primernost pa izhaja iz poročne simbolike odnosa med Kristusom in Cerkvijo, Kristus – ženin (moški) in Cerkev – nevesta (ženska).
Ta nauk je podkrepil tudi papež Janez Pavel II. v svojem apostolskem pismu Ordinatio sacerdotalis (22. 5. 1994), kjer je poudaril, da ni v moči Cerkve, da bi podeljevala zakrament svetega reda ženskam.
Nekatere protestantske in anglikanske skupnosti postavljajo za duhovnice tudi ženske. Kar je prineslo nove težave v ekumenska prizadevanja. Vendar je pri teh skupnostih tudi pojmovanje zakramentalnosti te službe povsem drugačno kot pri katoliški Cerkvi in vzhodnih Cerkvah.