5. Zakrament bolniškega maziljenja

Vera zdravi
Jezus je zdravnik. Jezus je kot učlovečeni Božji Sin prinašalec zdravja in odrešenja. V njem se je razkrila dobrotljivost Boga našega odrešenika in njegova ljubezen za ljudi. To je vesela novica, ki je namenjena predvsem preprostim in tisti, ki se ji odprejo.
Jezus resnično ozdravlja in nihče drug, njegova ozdravitev je popolna in celovita. Nanaša se tako na telo, kot na dušo in duha: Vzemi svojo posteljo, na katero si bil priklenjen toliko let, razbij sistem, v katerem si bil zvezan, odpravi temne spomine, ne vračaj se bolestno nazaj na tvojo bolezen, očisti se od greha, bodo nov in zdrav človek. Kar živi Jezus v svojem tesnem molitvenem stiku z Očetom, to prinaša tudi ljudem, ki jih zdravi: polno življenje.
Jezus vidi stisko in zdravi na temelju vere. Jezus ozdravlja ranjeno in porušeno dostojanstvo, pozoren je na človeka in vzpostavlja porušene odnose. Ljudje se v današnjem individualizmu izogibajo tistih, ki so v kakšnih stiskah, ker predstavljajo nadlogo, Jezus pa kaže prav na te. Tu se odpira vprašanje vere. Kakor je za ljubezen potrebna vera, tako je za ozdravitev in notranjo osvoboditev človeka potrebna vera. Vera je središčna oblika razsvetljenja, po tej odprtosti in tem daru je v človeku vse odprto za tisto, kar je, postane prosojen za svoj smisel, sprejme samega sebe, svojo preteklost, ljudi okrog sebe, sprejme tudi Božjo naklonjenost in njegov dar. Marsikomu pa je prav to najtežje. Prej bi se zanesel na vse zdravnike in zdravilce. Pokorščina in izročitev sta zahtevni, zahtevata prelomitev s starim svetom, za človeka, ki si je izoblikoval svoj življenjski stil, je to zelo težko, težko je bili ponižen in sprejeti Gospodovo voljo. Jezus pričakuje človekov doprinos, pristanek na dar ljubezni in predanost v sprejetju tega daru. Človek mora zahrepeneti po rešitvi in obenem biti pripravljen zapustiti varstvo svoje bolezni, ljudi, ki ga podpirajo, mora si je upati izstopiti iz kroga strahu in nemoči, ne sme se braniti pred svojo največjo dobrino, da bi prišel potem do celovite harmonije in ozdravljenja.
Poleg tega je tudi dejstvo, da je v bolezni in trpljenju težko verovati. Vsaka bolezen prinaša s seboj strahove, ogroženost, utrujenost, razočaranje, pa tudi upanje. Vse to živi v bolniku in more ustvarjati utrujenost ter brezizhodnost ali pa nosi vse to v sebi, da bi premagal. To pomeni, da je bolezen, pa naj se nagiba k zdravju ali k smrti, drugačen čas, čas negotovosti in obenem želje po večji polnosti življenja. Zato ga je treba še bolj podpreti in osmisliti. V veliko pomoč je tu molitev, ki daje neko misel na Boga, na smisel in njegov usmiljeni pogled, ki ga čuti človek, če se mu v takem trenutku odpre. Gre za srečanje z ljubeznijo, ki gre čez naše zemeljsko minevanje in bolezen.
Zakramenti zdravijo. Krščanstvo prinaša odgovor na vprašanje trpljenja, to je oseba Jezusa Kristusa in tudi njegova izkušnja trpljenja, povrh tega pa tudi njegovo vstajenje in dar Svetega Duha. V vsaki ozdravitvi se tako uresniči njegovo trpljenje, smrt in vstajenje. To prehajanje v novo, zdravo življenje, ki prinaša mir in polno uresničitev poslanstva, se uresničuje po različnih sredstvih, tudi po zakramentih in še posebno po spovedi ter bolniškem maziljenju. Zakrament je vidno znamenje Kristusove duhovne moči in delovanja, vidno znamenje Božjega ozdravljajočega usmiljenja, znamenje ljubezni, ki je močnejša od minljivosti in neživljenja. Cerkev je zakrament, po katerem se moremo dotakniti Božjega odrešenjskega delovanja, razsvetljevanja, odpuščanja, zdravljenja, vzgajanja. Prinašajo moč za telesno in duhovno ozdravitev, za notranje očiščenje pa tudi za smrtni skok. V vseh teh primerih se predamo Jezusovi ljubezni, ki nas spremlja in obdaja.
Za ozdravitev je potrebna tudi skupnost, skupnost Cerkve, ki je skupnost bratov in sester skupaj s Kristusom. V tej skupnosti ne manjka sredstev za zdravo in polno življenje. Skupaj smo poklicani k solidarnosti, k Cerkvi. Tam se lahko prepoznamo kot poklicani, tam se zanimajo za nas, da se moremo uresničiti. Ko vstopi Jezus se iz množice rodi skupnost, v njem odkrijemo svoj obraz in smisel, on vse povezuje. Iz nejasnih obrazov dela skupnost oseb, občestvo, Cerkev in s tem ozdravlja svet. Tudi težave, bolezni in rane so neznosno breme, če jih moramo sami prenašati, skupaj pa postanejo lažje, mogoče jih je začeti reševati, še posebno, ker vemo, da hodi z nami nekdo, ki trpi in celo umira z nami. Jezus razbija strah.
Kako je potrebno danes ponovno odkriti krščansko vero kot zdravljenje, zakramente kot vire ozdravitve? Ljudje se zatekajo k tolikim načinom alternativne medicine in celo magiji, pa ne vidijo resničnih vrelcev zdravja in življenja. Tudi kristjani smo pogosto slepi.

Poslednje ali bolniško maziljenje
V Cerkvi je eno izmed najstarejših opravil molitev za bolnike in maziljenje z oljem. Smisel maziljenja bolnikov je bil zelo jasno izražen na drugem vatikanskem koncilu že z imenom. Medtem ko se je prej govorilo o poslednjem maziljenju, pa sedaj 73 točka B precizira: »’Poslednje maziljenje’, ki ga lahko, in to celo bolje, imenujemo tudi bolniško maziljenje, ni zakrament samo za tiste, ki so v skrajni smrtni nevarnosti. Primeren čas za prejem nastopi nedvomno takrat, ko vernik zaradi bolezni ali starosti začenja biti v smrtni nevarnosti.«
Izraz poslednje maziljenje daje zakramentu pomen zadnjega maziljenja pred smrtjo. Če je krst prvo maziljenje v življenju kristjana, potem je poslednje maziljenje priprava na smrt, ki daje krščanskemu življenju polnost tik pred smrtjo. Takšen pomen zakramenta pa ne ustreza njegovemu prvotnemu smislu. V prvih stoletjih je bilo bolniško maziljenje pojmovano kot pomoč bolniku za premagovanje bolezni.
Ta zakrament predstavlja nov odrešenjski dogodek, ki ga Gospod Jezus uresniči v Cerkvi v korist tistih krščenih, ki so se znašli v situaciji resne bolezni ali smrtne nevarnosti. V njem se nadaljujejo tiste geste, ki jih je Jezus delal nad bolniki svojega časa: gesta osvoboditve, odpuščanja, ozdravljenja in odrešenja; in tako se na nov način razširi v prostor in čas pashalna skrivnost.

5.1. Bolezen in ozdravljenje v odrešenjski ojkonomiji

Biblično-krščansko razodetje pripisuje bolezni in ozdravljenju velik pomen, saj obe resničnosti najdeta mesto znotraj ekonomije odrešenja.
Povezava med boleznijo in grehom
V Svetem pismu je bolezen pojmovana kot fizična slabost, izkušnja lastnih meja v nasprotju z zdravjem kot polnostjo moči in vitalnosti. Biblični človek ni iskal toliko naravnih vzrokov, ampak religiozni pomen za tistega, ki je bolan. S spoznanjem, da je Bog človeka ustvaril za srečo in da je bolezen temu nasprotna, je pojmoval bolezen kot posledico izvirnega greha (prim. 1 Mz 3,16–19). Tako je postavil tesno povezavo med boleznijo in prizadetostjo, ki jo je v svet uvedel greh. V Stari zavezi in celo ponekod v Novi zavezi so hoteli videti zvezo celo med boleznijo in osebnim grehom. Vzporedno s tem pa je raslo tudi prepričanje, da lahko bolezen doleti tudi pravičnega in v njej le–ta dokaže svojo zvestobo Bogu (prim. Job).
Jezus se je vključil v to dilemo, ko je odgovoril učencem, da ni grešil ne bolnik ne njegovi starši, ampak da se razodene Božja moč in usmiljenje (prim. Jn 9,3). Obstaja pa skrivnostna zveza med boleznijo in satanovo močjo (prim. Lk 13,16). Bolezen lahko postane velika nevarnost za vero in zveličanje. Zato je Jezus hodil med ljudmi, izganjal hude duhove in ozdravljal bolnike. Tako je pokazal, da se na njem izpolnjuje prerokba o Gospodovem služabniku: »On je prevzel naše slabosti in si nadel naše bolezni« (Mt 8,17). Ko je sprejel nase zadoščenje za grehe, je dal bolezni in celo smrti novi, naravnost odrešilni pomen.
Ozdravljanje teles, znamenje Božjega posega
Ne da bi izključevalo človeško prizadevanje v zdravljenju, je ozdravljenje v Svetem pismu postavljeno v religiozni kontekst, v katerem je Bog gospodar življenja in največji zdravnik človeka. Zato so se bolniki vedno zatekali k Božjim predstavnikom: duhovnikom, prerokom. Izpovedovali so ponižno svoje grehe in razumeli ozdravljenje kot milost. V kakršnikoli obliki se ozdravljenje pojavilo, je bilo znamenje, da se je Bog sklonil k človeku.
V mesijanski perspektivi se ozdravljenje pojavilo kot eno izmed znamenj Mesijevega prihoda ( 53,4). Jezus je pokazal na ozdravljenje kot znamenje mesijanske dobe, ki se je začela izpolnjevati z njim. Njegova ozdravljanja so se zgodile večkrat zgolj z ukazom ali z močjo njegove človeškosti; največkrat pa zgodijo po znamenjih: dotik, dotik ušes, pomazanje z blatom, s polaganjem rok na bolnike. Pri tem je poudarjal, da so ozdravljenja znamenja Božje navzočnosti, ki je bila v njem, kajti njegov jaz je bil v resnici Božji Jaz.
Bolezen in odrešenje
Če je Kristus prišel na svet kot zdravnik grešnikov, da bi njih bolezni vzel nase, da bi umrl za nas na križu, potem je dal bolezni nov pomen. Kristus ni odpravil bolezni, pa tudi ne smrti, vendar je premagal vsemogočnost smrti. Eshatološka zmaga nad grehom in satanom, ki sta vzrok bolezni, pomenita tudi dokončno zmago tudi nad boleznijo. Bolezen je tako zgubila značaj prekletstva in je postala odrešena ter odrešenjska, kolikor jo živimo skupaj s Kristusom, mrtvim in vstalim. Zato Pavel pravi, da nas bolezen lahko poveže s Kristusovim trpljenjem (prim. 2 Kor 4,10) in dopolni to, kar njegovemu trpljenju manjka za odrešenje. Bolezen se tako predstavi celo kot ena izmed poti odrešenja in posvečenja.

5.2 Zakrament bolnikov

Prav v ta kontekst spada postavitev zakramenta bolniškega maziljenja. Od vsega začetka je Jezus izganjal hude duhove in ozdravljal bolnike z maziljenjem (prim. Mr 6,12–13). Ob vnebohodu je Jezus zagotovil svojim učencem trajnost te moči po polaganju rok (prim. Mr 16,17–18). Čeprav so ta znamenja včasih spremljala čudežna ozdravljenja, vendar od vsega začetka to ni bila nujnost. Kot poroča Jakobovo pismo, lahko mirno zaključimo, da od vsega začetka Cerkve obstajal poseben obred maziljenja in molitve, ki so ga cerkveni voditelji opravljali nad bolniki (prim. Jak 5,14–15). Tak obred je veljal za odrešilnega in je odpuščal grehe.
Na osnovi Jakobovega pisma je tridentinski koncil izrazil kot versko resnico nauk, da je maziljenje bolnikov zakrament. V tem besedilu je zajeto vse, kar je bistveno za ta zakrament: namenjen je bolnikom (ne samo umirajočim, saj predpostavlja neko osebno gesto bolnika), delivec je duhovnik ali škof, zakramentalno znamenje je maziljenje z oljem (tradicija je dodala navado, da je blagoslovljeno po škofu na veliki četrtek, kar nakazuje eklezialno vrednost tega zakramenta) in molitev nad bolnikom; sedanje slovilo je: »Po tem svetem maziljenju in po svojem dobrotnem usmiljenju, najti Gospod pomaga z milostjo Svetega Duha, odpusti naj ti grehe, te reši in milostno poživi.« Učinki zakramenta so lahko telesna okrepitev in celo odpuščanje grehov, če zakrament sprave prej ni mogoč. Vsaka telesna bolezen oslabi tudi duha in ga lahko bolj zapre v lastni egoizem, v upor proti Bogu in celo v obup; potrebnost vere kaže na to, da je tudi to zakrament vere.
Bolniško maziljenje kot čudež odrešenja
V tem zakramentu Cerkev nadaljuje Jezusovo delo usmiljenja do bolnikov. Nadaljuje čudeže odrešenja iz stare in predvsem iz nove zaveze: gre za zakramentalno dejanje, ki razširi v bolnika odrešenjsko učinkovitost Kristusove pashalne skrivnosti in ga tako posveti. Skupno z drugimi zakramenti je to čudežno dejanje Kristusa v Cerkvi v dobro krščenega bolnika in skupnosti. V bolniškem maziljenju sta bolezen in smrt konkretnega vernika premagani in posvečeni po Kristusu, ki je odrešenik človeka in sveta ter prvorojenec novega človeštva.

5. 3 Odrešenjski učinki zakramentalnega maziljenja

»In Gospod bo bolnika rešil,« razglaša Jakob. Telesni vidik je sicer na prvem mestu, a ga ne smemo gledati brez duhovnega učinka, kateremu je celo podrejen. Tolažba in telesna ozdravitev, kadar se pojavita, sta samo v službi odrešenja bolnika. Ker je bolezen globinsko vezana na greh, duša in telo pa sta v človeku povezani v enoto, ima maziljenje sočasen vpliv na dušo in dopolnjuje duhovne učinke zakramenta sprave. Tudi če ne povrne povsem telesnega zdravja (kar se verjetno zgodi večkrat, kot sicer mislimo), vendar bolnika pomiri in ga notranje očisti; posveti njegovo stanje in iz bolezni naredi odrešenjski dogodek. Te učinke je cerkveno učiteljstvo jasno izrazilo na tridentinskem koncilu. Povzamemo jih lahko v tri temeljne smeri: upodobitev po Kristusu, posebna pripadnost bolnika Cerkvi in dar posebne milosti, ki jo ta zakrament prinaša.
Oblikovanje po Kristusu. Po tem zakramentu Kristus sam po delivcu posveti bolnika in mu omogoči, da je udeležen pri skrivnosti njegove pashe. V ta namen prejme bolnik posebno upodobljenost po Kristusu, križanem in vstalem. Prav ta upodobljenost je temeljni učinek tega zakramenta. Ta upodobitev kompletira tisto upodobljenost po Kristusu, ki se je zgodila po neizbrisnem znamenju krsta in birme. Posebej močno razvije en vidik te temeljne upodobljenosti po Kristusu, in sicer kolikor je Kristus po trpljenju in smrti prišel do slave vstajenja in se povzpel na Očetovo desnico.
Posebna pripadnost Cerkvi. Upodobljenost po Kristusu vključuje tudi močnejšo povezanost z Njim in njegovo Cerkvijo. Z zakramentom bolnik sprejme poseben status pripadnosti Cerkvi. Čeprav ne podeli neizbrisnega znamenja, pa vendar posveti človeka za posebno odrešenjsko situacijo v Božjem ljudstvu, in sicer v okviru njegove bolezni. Zato je vsako bolniško maziljenje cerkveno dejanje in naj bi po starem običaju bilo podeljeno javno. Po liturgični prenovi se je javno obhajanje zopet obudilo. Še posebej pa velja to za primere, ko se bolniško maziljenje spremeni v poslednje maziljenje, ko je bolezen, po Božji previdnosti, uvod v smrt. V takem primeru je maziljenje uvod v polnost odrešenja. Skrb celotne cerkvene skupnosti za takšnega člana se izrazi v verni molitvi. Cerkev se zaveda svoje moči in svoje dolžnosti, da daje svojim članom zveličavno spremstvo.
Zakramentalna milost bolniškega maziljenja. Z rastočim upodabljanjem po Kristusu in rastočo povezanostjo s Kristusom in Cerkvijo je v bolniškem maziljenju prisotno tudi odpuščanje grehov in povečanje milosti. Na ta način dopolnjuje učinke krsta in birme ter dopolni učinke zakramenta sprave. S pridobitvijo ali okrepitvijo Božjega življenja v bolniku se poveča tudi milost in pomoč, ki je potrebna v določeni bolezni, da jo lažje obvladuje. S tega stališča je zakrament učinkovito znamenje ali simbol, da bolnik ni sam v uri preizkušnje, ampak da mu je blizu Kristus, ki oprošča, posvečuje in odrešuje; kaže pa tudi na prisotnost Cerkve, ki je udeležena pri njegovi situaciji in zanj moli (prim. C 11). Kadar pa je po Božji privolitvi bolezen uvod v smrt, bolniško maziljenje podeljuje dušno moč, vero in upanje, ki so potrebni za soočenje s tem odločilnim trenutkom.

5.4. Obhajanje bolniškega maziljenja

Po navodilih drugega vatikanskega koncila se je prenovil tudi obred tega zakramenta, in sicer tako, da ima štiri dele, podobno kot drugi zakramentalni obredi: uvodni obred, liturgija Božje Besede, liturgija zakramenta in zaključni obred. V uvodu je poudarjena zveza tega zakramenta s krstom preko kropljenja z blagoslovljeno vodo in molitvijo, ki izrecno omenja krst in pashalno skrivnost. Po duhovnikovi molitvi se nadaljuje spravno dejanje (v zakramentalni ali splošni obliki), ki uresničuje povezanost z zakramentom sprave. V bogoslužju Božje Besede se pokaže s pomočjo svetopisemskih beril, kako je zakramentalno dejanje nadaljevanje velikih Božjih del odrešenja in ozdravljenja v odrešenjski zgodovini. Poudarja pa tudi vlogo vere pri teh dejanjih. Nato delivec položi roke na bolnika in s tem v imenu Cerkve ponovi gesto, ki jo je nad bolniki delal Jezus. Bolnik in prisotni pa pri tem obudijo zaupanje v Božje usmiljenje in v posredovanje Cerkve. Samo dejanje pa nakaže tudi prošnjo za Svetega Duha in njegovo podelitev. Po polaganju rok sledi blagoslovitev olja ali zahvala nad blagoslovljenim oljem ter maziljenje bolnika na čelu in na rokah skupaj z molitvijo. Molitev, ki sledi, je teološko bogata in se lahko uporabi za osnovo pri katehezi o učinkovitosti tega zakramenta. Zaključi pa se z očenašem in blagoslovom.

5.5 Zgodovinski razvoj nauka

Najzgodnejše pričevanje o zakramentu bolniškega maziljenja imamo v pismu papeža Inocenca I. iz leta 416 (prim. DS 216); ne izraža sicer nauka, ampak omenja uporabo posvečenega olja.
Koncil v Florenci (1438–1445) našteva maziljenje kot peti zakrament, ki naj se obhaja, ko se je bati smrti (1439; prim. S 695). S tem je izraženo osnovno pojmovanje tega zakramenta v srednjem veku.
Dekret tridentinskega koncila (prim. S 696–699; 700–703) se sklicuje na Jakobovo pismo kot na biblično osnovo zakramenta. V dokumentu se jasno vidita dve usmeritvi pomena tega zakramenta. V uvodu se govori o zakramentu, ki naj bi bil v pomoč v bližini smrti: učinek je odpuščanje grehov in premaganje vseh ovir, ki z grehom nastanejo, pred smrtjo. V nadaljevanju pa je izraženo, da zakrament služi bolniku za utrjevanje duha, rast zaupanja v Boga in, če je primerno, telesno ozdravljenje. A kljub tej viziji ostane po koncilu še vedno prevladojoče prepričanje, da je bolniško maziljenje poslednje olje.
Pred drugim vatikanskim koncilom so pomagale k izoblikovanju zavesti o bolniškem maziljenju (ne poslednjem) različne liturgične, biblične in patristične študije. Zato je sam koncil lahko izrazil prepričanje, da je primernejše ime bolniško maziljenje (prim. B 73); da je v prvi vrsti namenjeno bolniku in šele nato umirajočemu.

5.6 Sistematičen pregled nauka o zakramentu bolniškega maziljenja

Zakramentalnost maziljenja. Bolniško maziljenje nadaljuje dve judovski predkrščanski praksi: prošnja za bolnika in maziljenje z oljem. Da je res zakrament, sledi iz elementov: gre za molitev v veri in za maziljenje v imenu Gospoda, ki jo opravi duhovnik.
Nadalje gre za dejanje Cerkve, ki ni nekaj samo po želji, ampak je integrirano v dinamiko odrešenja, ki jo je želel Kristus, in ima zato obljubo njegove prisotnosti v trenutku obhajanja. V veri se ta gesta pojmuje kot gesta Jezusa Kristusa samega.
Prejemnik. Ta zakrament ni namenjen v prvi vrsti umirajočim, ampak resno bolnim. Da to ni zakrament priprave na smrt, je razvidno že iz Jak 5, 14 s. Zakrament za umirajoče je sveta popotnica, ki lahko vsebuje tudi zakrament bolniškega maziljenja. Primarni namen zakramenta bolniškega maziljenja je zmaga nad boleznijo in krizo, ki jo bolezen prinaša s seboj. Zakrament se lahko ponovi, če se situacija krize v bolezni ponovi ali se bolezen poslabša. Poleg hujših bolnikov lahko ta zakrament sprejmejo tudi ostarele osebe, osebe pred operacijo s popolno narkozo, četudi sam vzrok operacije ne ogroža resno življenja, saj je stanje popolne narkoze vedno veliko tveganje za celoten organizem, in porodnice pred porodom, saj je tudi porod vedno zelo nevarno stanje za mater in otroka. Normalno je delivec škof ali duhovnik.
Bolezen, krizna situacija vernika. Zakrament je namenjen bolniku, ki je v stanju težje bolezni, katerega splošno stanje je tako prizadeto, da ne more opravljati opravil zdravega človeka. Gre torej za stanje, ki zadeva celoto osebe. Bolezen je izkušnja bolečine, lastnih meja in nemoči. Telo ni več na razpolago volji. V takšni bolezni se pokaže človekova omejenost v vsej resničnosti in oseba se znajde v situacijah, ki jih sama ne bi hotela izbrati: neaktivnost, obrobnost, osamitev. Bolezensko stanje ima lahko tudi psihološko negativne učinke (depresija, obup). Kristjan naj bi tudi v tej krizi reagiral v soglasju s svojim verskim prepričanjem: bolezen je lahko tudi dogodek milosti. Kristjan naj bi bolezen živel kot priložnost za uresničenje krščanskega upanja, poglobljenega v ljubezni, v skrivnosti Boga, kljub vsej paradoksnosti. Bolezen naj bi bila možnost konkretne hoje za Kristusom v skrivnosti njegove smrti in vstajenja.
Zakrament bolniškega maziljenja mora imeti pomen pomoči Cerkve, da bi se ta situacija krize živela kot trenutek milosti.

Zakramentalno dejanje
V Jezusovem oznanilu ima pozornost do bolnikov posebno mesto. Življenje učenca se presoja tudi po njegovem zadržanju do bolnikov (»Bolan sem bil in ste me obiskali«). Cerkev je ostala zvesta temu oznanilu od vsega začetka. In v ta kontekst se vključuje obhajanje zakramenta bolniškega maziljenja.
Samo zakramentalno dejanje ima tri elemente: prisotnost skupnosti, molitev in maziljenje.
- Okoli bolnika je majhna skupnost: domači in tisti, ki mu direktno pomagajo, delivec pa predstavlja celotno občestvo Cerkve in njegovo skrb za bolnike.
- Ta skupnost okoli bolnika moli posebej zanj; prosi za milost Svetega Duha, osvoboditev od greha in pomoč v bolezni, kar je izraženo v sedanji formuli zakramenta. Predhodna oblika je bila usmerjena predvsem na pripravo na smrt in premaganje greha. Danes so učinki tega zakramenta pojmovani veliko širše. Ni mišljena le duhovna pomoč in ozdravitev, ampak tudi telesna. Seveda pa zakramentalno dejanje ni nekaj magičnega, temveč predpostavlja kontekst vere: Kristus zakramentalno nadaljuje svoje delovanje v krščanski skupnosti.
– Maziljenje z oljem. Povezava med molitvijo (forma) in maziljenjem z oljem (materija) se lahko razume na dva načina. Molitev je lahko sredstvo za interpretacijo pomena geste maziljenja – v tem primeru bi bilo maziljenje pomembnejše dejanje v celotnem zakramentalnem dejanju. Ali pa ima osrednje mesto molitev: je molitev krščanske skupnosti po predstavniku. Maziljenje pa je v tem primeru simbolno dejanje, ki pomaga razumeti to, kar se zgodi v molitvi. Mazilijo se čelo in roki: kar predstavlja celotno osebo. Do preureditve obreda se je mazililo organe petih čutov, kar je pomenilo odpuščanje grehov, ki so bili zagrešeni s temi čuti.

Pomoč zakramentalnega dejanja v situaciji bolezni
Eksistencialno je zelo pomembna naslednja pomoč: v situaciji osamljenosti pomeni tako obhajanje znamenje solidarnosti z bolnikom, ki je izražena na različnih nivojih. Najprej v okviru družine; nato po prisotnosti duhovnika, ki predstavlja celotno versko skupnost, ki je solidarna z bolnikom; z zakramentalnim dejanjem pa dosežemo še en nivo – v njem se Kristus naredi zaznatno solidarnega s trpljenjem tega bolnika.
Molitev v veri ne pomeni le gole solidarnosti Kristusa z bolnikom, ampak pomeni tudi bolnikovo združitev s Kristusom, ki je premagal trpljenje in smrt. Torej ne gre le za neko solidarnost, ki bi jo moral bolnik pasivno sprejeti, marveč kaže na bolnikovo možnost, da je aktivno udeležen pri Kristusovi skrivnosti v svoji mejni situaciji: trenutek krize se s tem spremeni v trenutek milosti. Bolnik je s sprejetjem trpljenja v veri priča milosti in delovanja Gospoda. S tem postane zelo konkretno aktivni član skupnosti. To dogajanje pa seveda vključuje tudi nekakšno spravo s situacijo, ki je mogoča samo po milosti.
Bolniško maziljenje lahko vključuje tudi telesno ozdravljenje. Ne smemo pozabiti, da odrešenje zadeva celotno osebo in da tudi telesno ozdravljenje mora biti znamenje Božjega odrešenja, ki je usmerjeno na zdravje celotne osebe.
Pomoč pa je lahko tudi v tem, da zakrament pomaga pri pripravi na smrt, ki je na vidiku (v liturgičnih besedilih je to predvideno). Zato mora biti tudi pastoralni pristop takšen, da bo pomagal približati se temu dogodku z upanjem. To pa vključuje odpuščanje grehov.