3. Evharistija – zakrament svetega Rešnjega telesa

Ljubezen, ki spreminja
Cerkveni očetje so gledali na evharistijo predvsem kot dogodek, kot Kristusovo prisotnost v kruhu in vinu. Latinski očetje in srednjeveška teologija pa se je usmerila predvsem na skrivnost spremenjenja kruha in vina v Jezusovo telo in kri, gre za prebistvenje, spremenitev vsebine, za sobivanje dveh stvarnosti, podobno kot v Kristusu. Tako postaneta kruh in vino v njunem bistvu izraz Jezusove ljubezni na križu.
Moderna teologija je želela izraziti to spremenjenje na različne načine in podobe. Ko podarimo knjigo dragi osebi, je v ta dar položen del naše ljubezni, dar misli in želj. Podobno je Jezus izbral razlomljeni kruh, da bi v njem na najboljši način izrazi dejstvo svoje žrtve za življenje sveta. Prav tako je tudi izbral vino kot konkretno znamenje tega, kar je rekel svojim učencem pri zadnji večerji, da ni večje ljubezni kot ta, da nekdo da življenje za svoje prijatelje ( Jn 15,13).
Vse stvarstvo je vključeno v spremenjenje. Spremenjenja ne smemo omejiti le na kruh in vino, kajti ti dve stvarnosti na nek način predstavljata vse stvarstvo. V evharistija pa potrjuje, da je ves svet v svojem bistvu že prežet s Kristusom. Teilhard de Chardin je razumel spremenjenje kot spremenitev stvarstva na osnovi evharistije. Besede, ki jih izreka duhovnik nad kruhom in vinom, ne posvečujejo samo te stvarnosti, ampak tudi ves svet, vsemu življenju, ki raste in se množi, pravi: to je moje telo in nad vsako smrtjo ter minevanjem zapoveduje: to je moja kri.[1] Vse okrog nas postane prežeto s Kristusom v njegovem Duhu. Evharistija nas tako uvaja v čuteč in spreminjajoč odnos do sveta, kar je poduhovljenje sveta po Kristusu. Tako Teilhard razume svoje življenje kot službo Kristusovemu telesu, ki se želi razširiti na vse svet in ga prežeti od znotraj. Kdor spreminja kruh in vino, more v moči Svetega Duha spremeniti tudi vse, ki ga obdaja. Vse rane človeštva stopajo v Kristusovo rano in so v njej spremenjene, ozdravljene z ljubeznijo.
Po spremenjenju se navzven pokaže, kar je stvarno, ljubezen se pokaže skozi to, kar ni ljubljeno, pokaže se prvotna podoba. Živimo za spreobrnjenje, to je naše upanje, kar nas vleče naprej. Samo pogledi ljubezni imajo moč spremenjenja. Oko, ki ne ljubi, ne bo opazilo spremenjenja, ne bo stopilo vanj. Torej spreminja srca, ki zna ljubiti. Tudi Jezusova beseda spreminja. S Kristusovim oznanilom so vse stvari sveta postale podobe odrešenja, podobe, iz katerih proseva sam Kristus.
Evharistija nas tudi zavezuje, da postanemo povsem sinovi te zemlje, obenem pa, da jo prežamemo s Kristusovim Duhom. V tem smislu je maša dogodek vesolja. V njej se osredotoči vse vesolje in stopi v novo stanje. Kristusov dar v evharistiji razširi njegovo srce in ga odpre spremenjenju vesolja. Kar obhajamo pri oltarju, se mora nadaljevati v našem življenju, v delu in odnosih, v edinosti.
Spreminjanje vsega človeškega.
Po evharistiji se vsak dan spreminja naš svet. V njej čutimo, da nismo sami, evharistija želi prinesti luč tudi v najbolj skrite kotičke bivanja. Po tem se vse spremeni, nič ni več tako kot je bilo, moremo upati z večjim upanjem, ljubiti z bolj navdušeno ljubeznijo, vse, kar je naporno, postane lažje. Vsak dan moremo predstavljati nove vsebine za spremenjenje, zlasti pa vse, kar nas vklepa, onemogoča, česar ne morem spremeniti. Evharistija je izraz upanja, ki prodre tudi v najgloblje prostore. Z evharistijo moremo spreminjati odnose, postaviti vanje Jezusovo povezovalsko ljubezen, evharistija nam pomaga zediniti svet, da ni več profan, da začne dihati v Kristusovem Duhu.
Duhovnik spremeni kruh in vino v Jezusovo telo in kri, vendar, če ne spremeni samega sebe, ostane na pol poti, zato je treba pri oblikovanju duhovnikov bolj vztrajati na notranjem spremenjenju, kot na zunanjih rubrikah. Evharistično spremenjenje želi spremeniti naše navade, potrebe v povezavo z Bogom, kot izzive, ki nas bodo postavili na pot, da bo prišlo do o felix culpa.

3.1. Poimenovanje in temeljni poudarki

Izraz evharistija prihaja iz grškega glagola eucharistein ( Lk 22,19; 1 Kor 11,24), ki pomeni zahvaljevati se in so ga sveti pisatelji uporabljali, ko so zapisovali postavitev zakramenta Kristusove daritve v obliki zadnje večerje. Torej se izraz evharistija, ki je soroden izrazu eulogein (beseda blagoslova), uporablja že od prvega stoletja. Pogosto se najde v Didaché, pri sv. Ignaciju Antiohijskem, nato pri Justinu, Ireneju in Tertulijanu. V Svetem pismu in tradiciji vse do danes pa je mogoče naleteti še na izraze lomljenje kruha, Gospodova večerja in Gospodova miza, evharistični zbor, spomin, sveta daritev, sveta Božja liturgija, obhajilo (communio), svete reči, Najsvetejše ( KKC 1328–1331). V slovenščini pa je daleč najbolj udomačen izraz »sveta maša, ker se bogoslužje, v katerem se izvrši skrivnost odrešenja, konča z besedami, ki povedo, da so verniki poslani (missio), da bi v svojem vsakdanjem življenju izpolnjevali božjo voljo« (KKC 1332).
Evharistija je tretji zakrament uvajanja v krščanstvo. Krst in birma sta bila na začetku pojmovana kot priprava na obhajanje evharistične daritve; z njima so novokrščenci in birmanci v polnosti vstopili v pashalno skrivnost Kristusa in Cerkve. Evharistija pomeni tako polnost in vrh uvajanja v krščanstvo. Evharistija je primarni zakrament predvsem zato, ker je pri drugih zakramentih prisotno deleženje pri neki Kristusovi kreposti, pri evharistiji pa je vsebovan Kristus sam na substancialen način ( Tomaž Akvinski, S.th. III, q. 65, a. 3c), učlovečena Beseda, glavni avtor zakramentov. Od tod tudi razlikovanje v poimenovanju, da so ostali zakramenti sveti, evharistija pa je najsvetejši zakrament.
Nadalje ima evharistija primat med zakramenti zato, ker predstavlja središče, kamor so vsi ostali osredotočeni. Sveti red usposablja za posvečevanje evharistije, krst, ki ga dopolni birma, usposobi za sprejemanje evharistije; enako tudi zakrament sprave in bolniškega maziljenja pripravljata srce za vreden sprejem Gospodovega telesa; sv. zakon ima odnos z evharistijo, kolikor pomeni združitev Kristusa in Cerkve, ki se v obhajanju evharistije predstavlja in v polnosti uresničuje.
Sama v sebi je evharistija najprej zakrament Božje ljubezni do ljudi, kot jo označuje tridentinski koncil ( S 570).
Nato je zakrament edinosti Cerkve, zakrament krščanske koinonie. Z evharistijo se izrazi in hkrati uresničuje edinost Božjega ljudstva ( C 3; 1 Kor 10,17). Bolj kot pri obhajanju evharistije ni Cerkev nikjer eno. Pri tem obhajanju vsi kristjani pred vsem svetom izpričujejo, da prejemajo življenje iz istega vira, da živijo od istega kruha, ki ga prejemajo z istega oltarja in z isto vero ter da v vseh prebuja isto upanje. Cerkev je ena, ker je evharistija ena. V dokaz te edinosti in enosti so evharistični kruh odnašali tudi domov tistim, ki niso mogli biti prisotni.
Evharistija je izvir življenja in vseh milosti za novo mesijansko skupnost in za vsakega njenega člana. Vsaka milost je na nek način evharistična, ker ima vsaj implicitno zvezo z evharistijo, ki je gravitacijsko središče sedanje ekonomije odrešenja.
Evharistija pa je vse to lahko, ker je pred vsem že rečenim najprej spomin smrti in vstajenja Kristusa, spominjanje, ki ga je sam postavil in ga zaupal Cerkvi, da bi v njem skozi vse vekove ponavzočala pashalno skrivnost, vse dokler ne pride. V zakramentalnih znamenjih kruha in vina se ponavzoči daritev na križu. Evharistija pa je tudi daritev Cerkve, tako da lahko govorimo z Avguštinom o daritvi »celotnega Kristusa« (Christus totus) (B 12; C 11. 28. 34; D 2. 3. 5). Prav v tem zakramentu se razodeva Cerkev, ki ima svoj temelj v Kristusu, kajti v evharistiji Kristus uresničuje na najpopolnejši način svojo navzočnost v Cerkvi. V tem zakramentu odseva Cerkev kot sredstvo milosti in kot skupnost odrešenih.
Z drugim vatikanskim koncilom bi lahko sintetizirali, da je Kristus pri zadnji večerji zaupal svoji Cerkvi »spomin svoje smrti in svojega vstajenja: zakrament dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave« (B 47).
Evharistija je središče in vrh biblično–krščanske ekonomije odrešenja: je točka, kamor je vse namenjeno, ki povzema celotno zgodovino odrešenja in v zakramentalnem simbolizmu posedanja odločilen »čudež« te zgodovine: Kristusovo pasho.

Svetopisemska tipologija in evharistija

Kristusova zadnja večerja je s posta­vit­vijo evahristije uresničenje podob stare zaveze. Zato ni brez povezave s preteklostjo, v kateri srečamo različne biblične teme, ki so med seboj tesno povezane in skupno tvorijo hermenevtični kontekst evharistične skrivnosti, znotraj katerega postane ta skrivnost človeško dojemljiva, tudi na teološkem nivoju. Zato bomo najprej preiskali biblično tipologijo evharistije v okviru velikih bibličnih tem: pashe, zaveze, daritve, banketa, prebivanja, spominjanja in blagoslova.

Pasha. Nobenega resnega dvoma ni, da je zadnja večerja, ki jo je Jezus obhajal z apostoli, sovpadla s hebrejsko pasho, ki je bila pomladanski praznik, a je po izhodu iz Egipta postala spomin izhoda iz egiptovske sužnosti.
Evharistija je tesno povezana z osrednjim dogodkom izraelske zgodovine, s pasho, katere spominjanje je pomenilo obnavljanje zgodovine in vere v odrešenjsko moč JHWH-ja. Preroki so izhajali iz tega dogodka in napovedovali novo, dokončno pasho. V Novi zavezi beremo, da se je resnična pasha zgodila v Jezusu Kristusu, ko je v svojem prehodu k Očetu dal svoje telo in prelil svojo kri za odrešenje ljudi. Pashalna večerja, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci, pa predstavlja zakramentalno anticipacijo te žrtve. Evharistija tako povezuje spominjanje te pashalne večerje in žrtvovanja, pa kateri se je uresničil veliki prehod Kristusa s tega sveta k Očetu. V njej se tudi obnavlja odrešilni izhod za nas.
Biblični izhod vsebuje tri bistvene elemente, brez katerih ni mogoče dobro dojeti evharistije: žrtvovanje jagnjeta, potovanje po puščavi in vhod v obljubljeno deželo. Z vsakoletnim uživanjem pashalnega jagnjeta so Judje na nek način deležni sadov te prve osvoboditve. Jezus z jasno razvidnostjo pokazal, da je njegova smrt na križu tisto pravo darovanje velikonočnega jagnjeta, ki rešuje človeštvo iz pogojenosti z grehom in uvaja v svobodo Božjih otrok. Bivanje v puščavi je bilo za Izraelce čas izkušnje odrešenjskih posegov Jahveja. Tedaj jim je Bog pošiljal mano, da so se hranili in preživeli. Tudi evharistija je popotni kruh v puščavi sveta. Zadnje dejanje izhoda pa je vhod v obljubljeno deželo, ki je bil kljub človeškemu naporu dejanje Boga, ki je posegel v korist svojega ljudstva. Tudi novo dejstvo v krščanskem »izhodu« ni samo Božji dar, ampak je hkrati s tem tudi boj in napor s strani kristjana, ki je osebno angažiran za zmago nad zlom. Evharistija je tako znamenje bojevanja in zmage kristjana ter hkrati dar, ki ga Oče poklanja Cerkvi.

Zaveza
Druga biblična tema za razumevanje evharistije je zaveza. V tej povezavi je treba poudariti njeno nepreklicnost. Bog ostaja nepreklicno zvest. Judje so poznali zavezo s krvjo darovanih žrtev ( 1 Mz 15,9–18; 2 Mz 24,5–8). Gesta s krvjo je še posebno zgovorna, ker kri pomeni življenje. To kri razlijeta oba partnerja nad razpolovljeno žival, da ustvari nekakšno fizično vez in ju zavezuje k zvestobi. V Jezusovi krvi se je uresničila nova zaveza. Pri zadnji večerji se Jezus izrecno sklicuje na sinajsko zavezo, ko razglaša novo zavezo: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge« (Mr 14,24; Mt 26,27). Kri iz Kristusovega križa je nova in večna zaveza med Bogom in ljudem, več ne moremo pričakovati. Zadnja večerja pa je anticipacija te odrešenjske žrtve, ko Jezus podari svoje telo in kri za življenje sveta, v znamenje nastopa dokončne eshatološke za vse človeštvo. Obhajati evharistijo pomeni spominjati se dokončne zaveze, ki jo je Oče izvršil v daritvi svojega Sina. Ko se hranimo s to zavezno hrano postajamo Cerkev, eno Kristusovo telo v zgodovini. Cerkev je utemeljena s to Jezusovo žrtvijo, ki se aktualizira v vsakem času ( 1 Kor 11,23–26).

Daritev, žrtev
Z obema dosedanjima temama se tesno povezuje biblična tema daritve, žrtve. Zadnja večerja je predhodnica Jezusove daritvene smrti na križu. V tej zavesti je sveti Pavel spregovoril: »Kajti kolikokrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride« (1 Kor 11,26). Evharistija je tako prisotnost edinstvene Kristusove daritve v vsakem času in na vsakem kraju, in to po zakramentalnem spominjanju, ki se zgodi v Cerkvi in po Cerkvi.
Evharistija je daritev, dopolnitev vseh žrtev človeštva na poti iskanja Boga. V sveti maši se združujejo vse daritve, kot osnovne geste religioznega odnosa, prvo religiozno gesto človeštva (Abel), daritev vseh narodov skozi stoletja (Melkizedek) in Abrahamovo žrtev, kajti on je oče naše vere. Na ta način evharistija, kot spomin najvišje Kristusove daritve, vsebuje vse razsežnosti prostora in časa in predstavlja središče zgodovine sveta.

Banket, gostija
Sveto pismo nam prikazuje zadnjo večerjo kot gostijo, na kateri se obhaja skrivnost pashe, se obnavlja zaveza in se aktualizira daritev; vse to so resničnosti, ki so tako v stari kot v novi zavezi med seboj tesno povezane. Tu je pomembna tudi razsežnost evharistične gostije. Že izhod iz Egipta je bil hkrati žrtev in gostija, podobno tudi sklenitev zaveze pod Sinajem. Tudi preroki so večkrat opisovali mesijansko zavezo kot gostijo ( Iz 25,6; 55,1–3). Novi poudarek je dal ženitveni simbolizem, ki sta ga razvila Ozej in Ezekijel, najdemo ga tudi v Visoki pesmi.
Božje kraljestvo bo kot poročna gostija. Jezus se je večkrat naslonil na to podobo ( Mr 2,18–22; Lk 22,29–30). Gostija se je v polnosti uresničila pri zadnji večerji, ki je bila gostija eshatološkega kraljestva, ki je že vpeljano v zgodovino. Na tej gostiji je Jezus s svojo žrtvijo jed in pijača, kar pomeni dar njegove ljubezni do konca. Zadnja gostija je na poseben način naravnana na dokončno gostijo, ki jo bo Kristus pripravil v nebeškem kraljestvu.
Evharistija predstavlja prisotnost Kristusa med svojimi. Evharistija se nahaja v vmesnem času med zadnjo večerjo, katere spomin je, in eshatološko gostijo, ki jo anticipira. To je gostija Kristusa s svojimi ( Mt 28,20), na kateri je on na vzvišen način navzoč med tistimi, ki so zbrani v njegovem imenu. To je veselje učencev, ki sta šla v Emavs in veselje prve Cerkve ( Apd 2,42–47).
Evharistija je pričakovanje Kristusa. Vera v navzočnost Kristusa v evharistiji utemeljuje k vključuje tudi upanje: kajti navzoči je tudi pričakovani: vrnil se bo in dopolnil svoje Kraljestvo. Zato je obhajanje evharistije istočasno oznanjevanje njegove smrti in vstajenja ter pričakovanje njegovega eshatološkega prihoda ( 1 Kor 11,26).

Domovanje, prebivanje med ljudmi
Iz opisanega vidika gostije sledi nova biblična tema: domovanje, kar je prebivanje Boga med ljudmi (shekinah). Evharistija je prebivanje Boga med ljudmi. Kar se je zgodilo v Jezusu pri učlovečenju, se dogaja na zakramentalni način skozi čas v evharistiji. Evharistija je stalna Božja navzočnost na svetu in zgodovini.

3.2. Kristusova pashalna večerja in postavitev evharistije

Nova zaveza nudi štiri besedila o postavitvi evharistije: sinoptični evangeliji in Pavel. Pripovedi Mr 14,22–25 in Mt 26,26–29 predstavljata tako imenovano Petrovo linijo (Marko je bil Petrov učenec), Luka Lk 22, 19–20 in Pavel 1 Kor 11,23–25 pa sestavljata tako imenovano Pavlovo linijo (Luka je Pavlov učenec).
Kristusova zadnja večerja z učenci je bila resnična pashalna večerja, ki jo je obhajal na večer pred svojim trpljenjem. To jasno izpovedujejo sveti pisatelji (čeprav je okoli nekaterih podrobnosti nekaj eksegetskih nejasnosti: glede kronologije in glede literarnih oblik). Nad vsemi nasprotji je gotovo soglasno prepričanje o dveh stvareh: da je Jezus umrl na dan pred praznikom (janezovska tradicija) in da je bila zadnja večerja judovska pashalna večerja (sinoptična tradicija), kar je bilo izraženo tudi na tridentinskem koncilu ( S 597). Med besedili vlada temeljna enotnost glede tega, da je Jezus postavil evharistijo. Ujemajo se tudi v skupnem jeziku in postavitvi dogajanja, kar priča, da niso imeli namena poročati o čisto vsem, kar se je dogajalo pri zadnji večerji, ampak samo bistvene reči.
Razlike med obema linijama so prisotne: Pavlova pripoved prinaša Jezusovo zapoved o nadaljevanju, obnavljanju: »To delajte v moj spomin.« Če Matej in Marko tega ne navajata, pomeni, da je bila to že redna praksa. Pavlinsko poročilo dodaja kratek dostavek »ki se daje za vas« tudi po besedah nad kruhom, kar jasno kaže na daritveni značaj dogajanja, medtem ko petrinska linija pozna ta dostavek samo po besedah nad krvjo. Razlika je tudi v tem, kdaj vzame Jezus kelih: ali takoj po kruhu (petrinska linija) ali ob koncu večerje (pavlinska linija).[2]

Kronologija, liturgični značaj in zgodovinska vrednost postavitvenih poročil.
Kronološko je Pavlovo poročilo v Prvem pismu Korinčanom najstarejše, kar pomeni, da je potrebno vse ostale gledati in razlagati v luči tega. Značaj besedil je nedvomno liturgičen. Ta značaj je razviden iz jedrnatega jezika, ki je skrčen na bistveno, in iz konteksta, v katerem se pojavlja. V tej smeri je pomenljiv tudi paralelizem besed nad kruhom in nad vinom. To kaže na dejstvo, da sveti pisatelji niso ustvarjali teh besedil, ampak da so privzeli že obstoječa besedila. Prav tako je upravičena domneva, da Pavlova in Lukova besedila izhajajo iz antiohijske tradicije, ostala pa iz palestinske.

3.3. Evharistija v zgodovini odrešenja in evharistični simbolizem

Razvoj v poapostolski dobi. V začetku je bila evharistija združena z navadnim obedom (med obedom ali po njem). V 2. stol. so jo ločili od navadnega obeda in jo združili z jutranjo molitvijo. V pokonstantinski dobi se krepi njen praznični značaj. Medtem ko je v prvih stoletjih voditelj svobodno oblikoval molitve, so bile od 4. stol. naprej določene. Proces oblikovanja besedila se je zaključil okoli l. 900.
Liturgija in cerkveni očetje pričujejo o evharistični veri. Grški teologi so poudarjali, da je formalni princip evharistije anamneza, spomin na Jezusa in njegovo delo. Med evharistijo in Jezusom so videli identičnost. Močan vpliv je imela platonska filozofija. V prvem stoletju so bolj poudarjali aktualno navzočnost, v drugem in predvsem po tridentinskem koncilu pa realno Kristusovo navzočnost v evharistiji. Končno je v moderni teologiji nastala sinteza med aktualno in realno navzočnostjo.

Vzhodni cerkveni očetje
– Didahe (Nauk dvanajsterih apostolov) vernike vzpodbuja, da se na Gospodov dan udeležijo evharistije in da se nanjo pripravijo s spravo. Če pa se ne spravijo, se je naj ne udeležijo. Evharistično slavje je daritev, ki pa je Didahe direktno ne poveže s Kristusovo daritvijo. Maranatha je klic, ki poudari eshatološki značaj evharistije.
– Justin poudarja v svoji Apologiji, da se smejo udeležiti evharistije samo udje cerkvene skupnosti. Predstojnik govori besede zahvale in blagoslovi kruh in vino. Božja Beseda spremeni jed v evharistijo, ki je meso in kri učlovečenega Jezusa. Slovesnost se obhaja v spomin Jezusovega trpljenja. V njej se zahvaljujemo Bogu, da je vse ustvaril za človeka, nas osvobodil greha in da je premagal moči in vladarstva, ker je v učlovečenju postal sposoben trpljenja.
– Irenej uči, da je evharistija daritev NZ, ker je Jezus označil kelih kot svojo kri. Od 4. stol. dalje se vse bolj utrjuje misel, da je evharistija daritev, ker je živ spomin daritve na križu. Resnično navzočnost častijo, poudarek pa je na dejanju. V krščanski eksistenci se vse bistveno dogaja po Kristusu v Svetem Duhu na poti k Očetu. Zato vse bolj poudarjajo, da je samo tisti deležen odrešenjskih učinkov evharistije, ki se sam daje Bogu v Svetem Duhu v daritev.
– Krizostom ne loči najbolj med zakramentalnim in zgodovinsko-narav­nim načinom bivanja Kristusa. Skupaj še z nekaterimi (Ambrož) skoraj pretirano poudarja identičnost med zgodovinsko in zakramentalno navzočnostjo. Zaradi tega je nastala nevarnost naturalističnega, kafarnaitskega pojmovanja evharistije. Po drugi strani pa prav Krizostom poudarja daritveni značaj evharistije. Kristusova daritev je enkratna, končno veljavna. Evharistija je spomin Kristusove daritve, ki je v njej zakramentalno navzoča in ni neka nova daritev.
– Ciril Aleksandrijski govori o nekrvavi daritvi, po kateri postanemo deležni Kristusovega odrešenja, kadar oznanjamo Gospodovo smrt in njegovo poveličanje.
– Ignacij Antiohijski (Pismo vernikom v Filadelfiji) poudarja evharistijo kot temelj edinosti Cerkve. Proti gnostikom poudarja realnost Kristusove navzočnosti.
– Origen razume evharistično prejemanje Kristusovega telesa in krvi kot sprejemanje Besede v veri. Vendar evharistija ni prazno znamenje. Uživanje resničnega Telesa in resnične Krvi je pot vere k občestvu z večno Božjo Besedo. To je njegova teologija Logosa. Zato Origen posebej poudarja pomembnost Božje Besede, ki jo moramo spoštovati prav tako kot evharistijo.
- Ciril Jeruzalemski gleda na evharistijo statično, kot realno navzočnost. Kruh se spremeni v Telo, vino v Kri. Smisel te resnične navzočnosti pa je odrešenje. Tako postane statično pojmovanje ponovno dinamično, soteriološko: po evharistiji postanemo deležni Božje narave.

Zahodni cerkveni očetje
– Tertulijan in Ciprijan izrecno učita resničnost Jezusovega Telesa in Krvi v evharistiji. Po konsakraciji ostaneta ohranjena elementa kruha in vina, ki sta način, v katerem se javlja Telo in Kri. Način, kako se Kristus javlja v evharistiji, se razlikuje od Kristusovega zgodovinskega javljanja. V evharistiji častimo bolj odrešilno moč poveličanega Kristusa in ne toliko skrivnostno navzočnost zgodovinskega Jezusa.
- Avguštin uči resnično navzočnost. Kristusova telo in kri sta v evharistiji, ki je središče Cerkve, resnično navzoča in kažeta na Kristusa, ki je vstal in ga je Sveti Duh v vstajenju spremenil. Vstali Kristus je isti, kot je bil križan, in je Glava Cerkve. Zato je vsebina evharistije tudi Cerkev kot mistično telo. Cerkev ni samo predpogoj in posledica evharistije, temveč kot Kristusovo telo tudi evharistična resničnost, ker je v evharistiji navzoč celoten Kristus: Glava in udje ( 1 Kor 10,16). Ko Cerkev slavi evharistijo, na najpopolnejši način uresničuje samo sebe. Evharistija je realnost Kristusa in Cerkve in hkrati uresničevanje te resničnosti. Cerkev se v evharistiji vedno globlje povezuje s svojo Glavo in poglablja skupnost z umrlim in vstalim Kristusom. Ker je evharistija udeležba pri Kristusovem telesu in njegovi krvi, je prav zato deležnost odrešenja, ki ga je Kristus uresničil s svojo velikonočno skrivnostjo. Zato je evharistija Pot, ki vodi v Svetem Duhu k Očetu. Avguštin močno poudarja osebno srečanje s Kristusom, kateremu pa so podlaga materialni vidiki.

Srednji vek – sholastika
– Pashasius Radbertus (De Sanguine Domini, 853) je učil v soglasju s tradicijo, da evharistija predstavlja tisto telo in kri, ki je bilo rojeno iz Marije, pribito na križ in je vstalo od mrtvih. To identiteto je tako močno poudarjal, da ni videl nobene razlike med zakramentalno in zgodovinsko razsežnostjo, tako da je trdil, da se dotikamo Jezusovega telesa in ga vidimo.
Proti takemu pojmovanju je nastala opozicija: Rhabanus Maurus, Ratrammus, Scotus Eriugena. Ti so poudarjali aktualno navzočnost Kristusa v evharistiji. Evharistija je povzetek Jezusovega odrešenja, znamenje krvi in telesa, ki je napolnjeno z resničnostjo. Vendar je pri tem odločilna je osebna povezanost s Kristusom, umrlim in vstalim.
– Berengar († 1088) se je uprl naturalističnim težnjam v nauku o evharistiji, ker je bilo v njih prezrto zakramentalno znamenje. Toda v tej težnji je začel preveč poudarjati pomen znamenja. Substanca je bila le vsota lastnosti konkretnega bivanja določenega bitja. Zato je zanikal spremenitev kruha in vina, ker ostanejo konkretne lastnosti kruha in vina takšne kot so bile pred posvečenjem. V tem smislu priznava le simbolno prisotnost Kristusa v evharistiji in zanika objektivno-realno navzočnost. Ker bi moral leta 1059 priseči na naturalistično formulo o Kristusovi navzočnosti v evharistiji, se je uprl. Novo formulo pa je podpisal pred Gregorjem VII. ( S 559). Vsekakor pa je ta kontroverza o evharistiji v 11. stol. privedla do novega pojma transsubstanciacije, ki je na tridentinskem koncilu dobila svojo potrditev.

Reformatorji
Najprej so v 12. in 13. stol. Zanikali objektivno-realno, ontološko navzočnost Kristusa v evharistiji valdenci, katari in albižani; v 14. stol. Wiclif in Hus. Protestanti niso kritizirali le zlorab pri pojmovanju maše, ampak tudi zanikali mašo kot daritev. Menili so, da če bi bila maša daritev, bi enkratna Kristusova daritev na križu ne bila zadostna.
– Luter je sicer učil resnično Kristusovo navzočnost v evharistiji, vendar je zanikal transsubstanciacijo.[3] Kristus je pri evharistiji navzoč samo pri zaužitju. Shranjevanje in češčenje evharistije pa nimata nobenega pomena. Pravilno je poudaril dinamičnost evharističnega slavja, toda preveč enostransko in izključujoče. Stvarno navzočnost je razlagal tako, da je Jezusova človeška narava deležna Božje vsepričujočnosti: Jezusova človeška narava je povsod (ubiqitas) in s tem tudi v kruhu in vinu. Obhajilo mora kristjan sprejeti v obeh podobah.
- Zwingli je zanikal stvarno navzočnost Jezusa v evharistiji. Zanj je evharistija samo znamenje. Kalvin je priznaval samo dinamično navzočnost.

Evharistični simbolizem

Evharistijo lahko pojmujemo kot središče krščanskega bogočastja ali kot obhajilo. V prvem primeru je zunanje znamenje sestavljeno iz več elementov, ki so vsi bistveni: posebno duhovništvo, duhovniško ljudstvo nove zaveze, obredna molitev in branje Svetega pisma, obhajanje daritve in darovanjski obed. Po teh znamenjih je resnično prisotna daritev na križu, ki se je zgodila enkrat za vselej.
V drugem primeru sestavljata zunanje znamenje evharistije dva temeljna elementa: kruh in vino ter posvetilne besede, ki jih izgovori duhovnik. V teološki govorici sta to materija in forma evharistije.

Materija evharistije
Edina primerna materija za veljavno obhajanje zakramenta je pšenični kruh in vino prave vinske trte ( DS 1320 – Dekret za Armence, DS 1352 – Dekret za jakobite; DS 802, 782; DS 1637. 1642 – tridentinski koncil. Uvod v Rimski misal, št. 282; in ZCP, kan. 924). Podlaga so svetopisemska poročila, ki so jasna, in vsa tradicija. Vidna oblika sta kruh in vino, resničnost pa sta telo in kri Jezusa Kristusa.
Glede kruha obstaja dvojna praksa. V zahodni Cerkvi je predpisan nekvašen kruh (Uvod v Rimski misal, št. 282; ZCP, kan. 926). Prva priča takšne uporabe je Rabano Mauro († 856). V vzhodnih Cerkvah pa je bila drugačna praksa. Od 1054 naprej je bil v splošni uporabi kvašen kruh.
Po mnenju Tomaža Akvinskega je pšenični moki lahko v manjših količinah dodana moka drugih žitaric. Kvašen ali nekvašen kruh pa ne vpliva na veljavnost zakramenta ( DS 1303). To je tudi razvidno tudi iz zgodovine, saj so kvašen kruh do 9. stol. uporabljali tudi na Zahodu. Glavni motiv za nekvašen kruh pa je dejstvo, da je Kristus pri zadnji večerji uporabljal nekvašen kruh (podpepelnike).
Drugi element je vino iz vinske trte. Kljub različnim poizkusom je nesporna tradicija, da je samo vino vinske trte prava materija za evharistijo. Vinu se doda kapljica vode, kar pa ni potrebno za veljavnost. Za to je več razlogov: verjetno je Jezus vinu primešal vodo, kakor je bilo takrat običajno; kapljica vode pomeni Jezusovo trpljenje, kajti po smrti je iz njegove prebodene strani pritekla voda; nadalje pomeni tudi združitev Božjega ljudstva s Kristusom kot sad evharistične daritve; nazadnje pa predstavlja še zadnji učinek zakramenta – vstop v večno življenje. Mnogi očetje pa so v pomešanju vode in vina videli znamenje povezanosti Božjega in človeškega elementa v učlovečeni Besedi.

Slovilo zakramenta evharistije
Glede slovila ali forme velja enoglasno prepričanje, da so to Jezusove besede: »Vzemite in jejte od tega vsi, to je moje telo, ki se daje za vas« in »Vzemite in pijte iz njega vsi, to je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov.« Izgovarja jih duhovnik v imenu Jezusa Kristusa, kajti prav v moči teh besed se dogodi spremenitev ( DS 1321; 782.1352.1636.1740). Glede tega je soglasje med cerkvami popolno. Edino sporno vprašanje je posvetitvena epikleza, ki je v egiptovski in rimski liturgiji pred posvetitvenimi besedami, pri vzhodnih pa po njih.
Zadnji in najgloblji razlog za takšen izbor evharističnih elementov je v njuni kozmični (v daru je simbolno zajet ves kozmos) in človeški razsežnosti (kruh in vino sta tipično človeška hrana, za katero je potrebno sodelovanje ljudi, da nastane; druži jih tudi pri uživanju).

3.4. Resnična trajna evharistična navzočnost Kristusa

Od zunanjega znamenja zakramenta evharistije se usmerimo k odrešenjski resničnosti, ki jo ta simbol pomeni in ponavzočuje. Evharistija je resnična nav­zoč­nost Kristusovega telesa in krvi pod podobama kruha in vina. Prisotnost osebe Odrešenika v odrešenjski dinamiki njegove smrti in vstajenja. Evharistija je torej učinkovito znamenje (simbol) Kristusove prisotnosti in posedanjena prisotnost njegovega odrešenjskega dela.

Evharistična navzočnost v Svetem pismu
Evharistijo moremo gledati in kar najpopolneje razumeti v luči Jahvejevega prebivanja sredi njegovega ljudstva, najprej v šotoru, nato pa v jeruzalemskem templju. Izraelci so bili Božje ljudstvo prav zato, ker je Bog na poseben način prebival med njimi.
S svojim učlovečenjem je Bog začel bolj očitno prebivati med ljudmi, kot Bog in človek. Ta način je bolj popoln kot v templju, saj je prisoten v osebi učlovečene Besede in njegovem odrešenjskem delu. Kristus je novi in resnični tempelj, on je Bog, ki se je naselil med ljudmi s človeškim obrazom. Evharistija je na nek način nadaljevanje učlovečenja (inkarnacije). To novo navzočnost je Jezus napovedal v svojem evharističnem govoru ( Jn 6) in v postavitvenih besedah. Oboje je cerkveno izročilo razumelo v realističnem smislu, ne le kot znamenje. Ta evharistični realizem je jasno prisoten v liturgičnih tekstih in antičnih spomenikih krščanske arheologije.
Nauk Cerkve. Biblični nauk o resnični in stvarni prisotnosti Kristusa v evharistiji, ki so jo izpovedovali in poglobili cerkveni očetje, predvsem v povezavi s trinitarično, kristološko in ekleziološko skrivnostjo vere, je učiteljstvo Cerkve izrazilo z veliko jasnostjo in natančnostjo. To skrivnost evharistične navzočnosti je Cerkev vedno branila z enako močjo kot učlovečenje Božje Besede.
Prvi posegi cerkvenega učiteljstva. Najstarejši dokument, ki se dotika evharistije, prihaja s koncila v Efezu (431). V enajsti obsodbi proti nestorijancem Cirila Aleksandrijskega je rečeno, da »je Gospodovo telo (meso) oživljajoče in da je resnično telo Logosa Boga Očeta« (Mansi, 4, 18). Iz razlage je razvidna vera, da Cerkev obhaja sveto daritev, oživljajočo in nekrvavo, in da veruje, da ne gre za telo in kri nekega človeka na splošno, ampak za telo in kri Besede, ki vse poživlja. Zanimivo je dejstvo, da je Cerkev z veliko pozornostjo hotela izraziti resnično prisotnost Kristusa v evharistiji že pred velikimi evharističnimi kontroverzami.
Prva večja odstopanja se pojavijo v 11. stoletju z Berengerjem iz Toursa. Izhajal je iz primata razuma in čutov ter tako zanikal nauk o transsubstanciaciji, ki se je vedno bolj udomačil v Zahodni Cerkvi. Trdil je, da je nemogoče, da bi se neka stvar spremenila v drugo, ki je že prej obstajala, in ker so pritike neločljive od celotne resničnosti. Ker nam čuti kažejo, da ostanejo podobe, moremo sklepati, da se njihov subjekt ali substanca ni spremenila. Berengar je tudi zanikal resnično Kristusovo navzočnost, češ da poveličano telo ne more biti hkrati prisotno na tolikih mestih, kot je število hostij. Evharistija je torej zakrament, kar je po Avguštinu vidna podoba nevidne milosti. Gospodovo telo je torej prisotno po podobnosti, intelektualno, v figuri, v podobi. Berenger torej izvotli evharistijo in ga moremo imeti za predhodnika simbolno–spiritualističnega pojmovanja, ki so ga kasneje zagovarjali reformatorji. Tudi sv. Tomaž Akvinski ga označi kot primus inventor huius erroris ( S.th. III q. 75 a. 1. c). Leta 1079 se je Berenger moral zagovarjati na VI. rimski sinodi, kjer je prisegel nad predlaganim besedilom ( S 559). V tej izjavi je v izrazu substantialiter converti povedano to, kar bo kasneje izraženo v tehničnem izrazu transsubstanciacija.
Isti nauk je bil potrjen v naslednjem stoletju na IV. lateranskem koncilu (1215) proti albižanom. V poglavju Firmiter credimus koncil izrazi nekaj temeljnih vidikov evharistične skrivnosti ( S 920). To besedilo poudari tri temeljne točke nauka: telo in kri Jezusa Kristusa postaneta v evharistiji prisotna po transsubstanciaciji (prvič je v besedilu cerkvenega učiteljstva uporabljeno izrazoslovje, ki so ga teologi že nekaj časa uporabljali); nato koncil poudarja, da sta Gospodova telo in kri prisotna pod podobama kruha in vina; in kot tretje je pridevnik resnično (veraciter), ki izhaja iz obljube zakramenta ( Jn 6,32) in izhaja od Tomaža Akvinskega.
Nasprotniki resnične prisotnosti so se okrepili v 14. stoletju z Wyclifom, ki je izhajal iz istih pozitivističnih stališč kot Berengar in zanikal tako transsubstanciacijo kot realno Kristusovo prisotnost v evharistiji. Ta prisotnost je le zakramentalna in virtualna. Vprašanja se je dotaknil tudi koncil v Firenzah (1438–1445) v Dekretu za Armence, ki je skoraj dobesedno povzel nauk Tomaža Akvinskega, kot ga je izrazil v razpravi De articulis fidei et Ecclesiae sacramentis.
Tridentinska opredelitev. Po stoletjih zorenja je bil nauk o evharistični navzočnosti Kristusa na tridentinskem koncilu (1545–1563) slovesno definiran kot resnica katoliške vere, nasproti reformatorjem, ki so izhajali iz zgolj simbolne in dinamične razlage postavitvenih besed in zato zanikali evharistični realizem. Tridentinski koncil je poudaril, da je Kristus pričujoč v evharistiji vere, realiter, substantialiter (resnično – ne samo v simbolu, stvarno in bistveno – ne samo po svojem delovanju), in sicer v svoji človeški in Božji naravi. Ta prisotnost nastane tako, da ostane samo zunanjost elementov (species) kruha in vina, substanca kruha in vina pa preide v substanco Kristusovega telesa in krvi, kar pomeni colovitost poveličane osebe Jezusa Kristusa, ki je pravi Bog in pravi človek; to spremembo Cerkev izrazi s pojmom transsubstanciacija ( S 572).
Koncil je obsodil trditve, da je Kristus v evharistiji navzoč samo v simbolu, ne pa resnično, substancialno. S tem je zavrnil nauk Zwinglija. Prav tako pa tudi Lutra, katerega pojmovanje Kristusove prisotnosti v evharistiji ni sporno, sporna pa je trditev, da je Jezus stvarno prisoten v evharistiji le takrat, ko ga uživamo.
Po tridentinskem koncilu je bilo še več dokumentov, ki so poudarjali resnično navzočnost Kristusa v evharistiji in njeno osrednje mesto za duhovno življenje vernikov. V to skupino se uvršča tudi drugi vatikanski koncil, ki jasno poudari prisotnost Kristusa v Cerkvi in posebno v evharistiji ( B 7). V popolnem soglasju s tradicijo pa povzame vso problematiko enciklika Mysterium fidei papeža Pavla VI in Cerkev in evharistija papeža Janeza Pavla II, v katerih je jasno poudarjeno, da je evharistična prisotnost resnična, ne v smislu izključevanja, kot da druge ne bi bile realne, ampak ker je tudi telesna in substancialna ... V evharistiji je Kristus zares Emanuel, Bog z nami.

Transsubstanciacija, transsignifikacija, transfinalizacija
Sodobna teologija o evharistiji je opozorila na dejstvo, da je v evharistiji Kristus navzoč v simbolu, zakramentalno, ne da bi zanikala resnično substancialno navzočnost. (Prav ta vidik je bil morda v tridentinskem koncilu najmanj poglobljeno obdelan.) Kruh in vino sta simbol, ki vključuje Kristusovo navzočnost. V evharistiji dobita ti stvarnosti novi pomen in novi namen (transsignifikacija in transfinalizacija); postaneta simbol Kristusove navzočnosti in hrana nadnaravnega življenja, osebne povezanosti z Bogom po Kristusu v Svetem Duhu.
Novejša teologija se ne sprašuje, kaj je navzoče v evharistiji, ampak kdo je navzoč. To je bolj osebnostno in eksistencialno obarvana teologija. Pri tem izhaja iz pojma osebnosti, ki je možnost komunikacije in dejanska komunikacija. Človek je oseba v odnosu in ta odnos vključuje tudi stvari. Ta odnos pa je vertikalen in horizontalen. Tega pa zagotavlja vera v Boga, ki v Kristusu povezuje vse ljudi v eno telo Cerkve in gre tudi preko smrti. Glavni učinek evharistije je torej gradnja edinosti Kristusovega telesa, Cerkve. Osebna komunikacija se uresniči v simbolu, ki utelesi razodetje osebnega jedra.
Kristus vstopi po evharistiji v osebno skupnost s svojimi verniki. Ta zakrament je vidno znamenje (simbol) njegove osebne odprtosti v ljubezni do ljudi. Evharistija torej ni reč, ampak realni simbol, ki vsebuje to, kar označuje, namreč Kristusovo osebo v njegovi poveličani človeški naravi, ki se daje za življenje sveta. V tem simbolu dobivajo stvari globlji in nov pomen ter namen. Postanejo simboli osebne naklonjenosti, ljubezni ali pa tudi sovraštva, kakor so pač uporabljeni. V evharistiji dobita kruh in vino nadnaravni pomen in namen: postaneta duhovna, nadnaravna hrana, ki posreduje skupnost z Bogom. Sta realna simbola, po katerih Kristus stopi v osebni stik s svojimi.
Pri tem pa se postavlja vprašanje, če transsignifikacija in transfinalizacija povesta povsem isto kot transsubstanciacija; ali je z njima izčrpno izražena vera v evharistično skrivnost? V encikliki Mysterium fidei je papež Pavel VI. poudaril, da je treba nujno ohranjati tudi besedo transsubstanciacija; ni se mogoče zadovoljiti samo s fenomenologijo zakramenta, potrebno jo je tudi ontološko utemeljiti. Podobno je zapisal tudi Janez Pavel II v okrožnici Cerkev in evharistija.
Srednjeveški in poznejši teologiji, ki se je opirala na Aristotela, je pomenila substanca tisti trajni element v stvareh, ki nosi pritike (accidentia). Tridentinski koncil jih je imenoval species ali vidnosti neke stvari. Po tem filozofskem pogledu se v evharistiji spremenita substanci kruha in vina v Kristusovo telo in kri, ostanejo pa pritike ali species.
Pri tem je treba poudariti, da je tridentinski koncil enostransko poudarjal realno navzočnost in pri tem pustil ob strani zakramentalnost, simbolni značaj evharistije, kar je pripeljalo do enostranskega poudarjanja statične realne navzočnosti, kar je imelo tudi vpliv na enostransko češčenje evharistije. Drugi vatikanski koncil je popravil to enostranskost in prešel na dinamično pojmovanje evharistije: poudaril je evharistijo kot daritev. Teologija pa je še razširila pogled in vse bolj celostno predstavlja evharistijo tudi kot gostijo in kot poroštvo prihodnje slave.
Vse to kaže, da je treba pojem transsubstanciacije vedno znova poglabljati in ga povezati z zakramentalnim simbolizmom, s transsignifikacijo ter transfinalizacijo. Ti pristopi imajo svoj ontološki temelj v transsubstanciaciji, ki pa seveda ni dostopna čutom, temveč le razumu, ki se sprašuje za zadnjo resničnostjo stvari. Takšna razlaga nam pomaga osvetliti Pavlovo dinamično pojmovanje evharistije kot ponavzočenja Kristusove velikonočne daritve. V simbolnem dejanju se uresniči to, kar je za krščanstvo bistveno: Biti v Kristusu. To ontološko dogajanje pa se uresničuje v vidnih znamenjih, ki predstavljajo in zakramentalno uresničujejo, kar označujejo: Kristusovo smrt in vstajenje v verniku, če ta svobodno stopi v Kristusovo pashalno skrivnost, umre grehu in vstane s Kristusom v nadnaravnem življenju, ki je osebna skupnost z Bogom. Evharistija tako zakramentalno vsebuje Kristusovo pashalno skrivnost: naše pridruženje Telesu, ki se daje za nas, in Krvi, ki se preliva za nas. Zato je jesti in piti pri evharistiji pomeni osebno komunikacijo z Bogom, in to v vidnem simbolnem dejanju skupnega obreda. Vsekakor pa je bistvena Kristusova navzočnost podlaga dinamične.
Jezus Kristus vzame materialne stvari v svojo odrešilno delovanje. Besede, ki so slovilo zakramenta, razložijo in uresničijo odrešilnost posameznega zakramenta. V evharistiji pa vzame Kristus kruh in vino, da prek elementov še prav posebno učinkovito pokaže svojo odrešilno ljubezen. Kruh in vino postaneta resnični znamenji njegove ljubezni, ki jo je razodel v svoji pashalni skrivnosti. Izgubita svoje prejšnje bistvo in postaneta simbola Jezusove podaritve ljudem. To privzetje kruha in vina kot simbola pashalne skrivnosti razloži možnost, da se evharistično slavje vrši istočasno na neštetih krajih, ne da bi se Kristus pomnožil. Množijo se samo znamenja kruha in vina. V tej viziji je upravičeno tudi češčenje evharistije, ker ostaja Kristus substancialno prisoten tako dolgo, dokler trajajo pritike kruha in vina.
Po tridentinskem koncilu je stopilo v ospredje češčenje evharistije, ki pa je dejansko šele drugotni namen evharistije. Tabernakelj je namesto oltarja postal središče bogoslužnega prostora. Evharistija je najprej skupni obed, v katerem je Kristus gostitelj in dar. Ta pogled na evharistijo se je spet bolj uveljavil po drugem vatikanskem koncilu. Evharistija je realni simbol, osebni in objektivni izraz vzvišenega osebnega daru Kristusa, uresničujoče znamenje njegove popolne podaritve za naše odrešenje. Objektivnost tega daru se ne nanaša samo na dej podaritve v evharistiji, ampak izhaja iz dejstva, da je ta dej v resnici podaritev samega sebe, svoje osebe, ki je bistveno identična z darom in prisotna v njem. Ta način bi lahko imenovali ontološko-odnosni (relacionalni) in morda bolje izrazi dejstvo resnične navzočnosti kot sholastična ontološko-bistvena (esencialna) interpretacija.

3.5. Narava evharistične daritve

Evharistija je ponavzočanje daritvene Jezusove smrti na križu. Vprašanje je, koliko je s tem tudi sama evharistija daritev. Kot daritev je predstavljena že v Svetem pismu v poročilih o zadnji večerji. Vera Cerkve v evharistično daritev je bila definirana na tridentinskem koncilu: Kristus je svoji Cerkvi zapustil zakramentalno daritev, ki posreduje odrešenje, odpuščanje grehov. Enkratna daritev na križu se zakramentalno ponavzočuje za odpuščanje grehov. V tej daritvi je isti darovalec, isti je dar, samo način darovanja je različen: na križu je umrl v svojem telesu, pri evharističnem slavju pa zakramentalno daruje isto daritev, ki jo je daroval na križu ( S 597. 598).

Evharistija kot učinkovito-dinamična navzočnost Kristusove smrti
Izhajamo iz splošno sprejetega načela, da je edina absolutna daritev nove zaveze daritev na križu. Simbol te daritve, Kristusov križ, učinkovito deluje v vsakem dejanju vere, še posebno v evharistiji, ki nam jo je Kristus sam zapustil kot vedno znova uresničeno skupnost z umrlim in vstalim.
Kristusov križ ima različne vidike: spravna smrt, zmaga nad grehom in minljivostjo, zmaga nad nesvobodo, sprava, mir z Bogom in po tem mir z ljudmi. V evharistiji so vsi ti vidiki povezani, v njej postane Cerkev deležna Kristusove daritve. Dokler je Cerkev na poti, mora svojo vero uresničevati v znamenjih. Evharistija je izraz tiste predanosti, ki jo je Kristus izvršil na križu kot predstavnik vsega človeštva. Zato spada evharistija v čas romanja Cerkve proti zadnjemu cilju. V slavju evharistije se Cerkev pridruži Kristusovi predanosti in prehajanju (pasha) k Očetu in je tako udeležena pri Kristusovi daritvi. Kristus je prelil svojo kri za človeštvo, zakramentalno stopamo v ta dar z evharistijo in se tako v ljubezni usmerjamo k Bogu. Zato se enkratna Kristusova daritev sicer ne more ponoviti, lahko pa postane zakramentalno navzoča za Cerkev v vseh časih in krajih.

Ena Kristusova daritev in mnoga evharistična slavja
Treba je poudariti, da čeprav je Kristus opravil eno daritev na križu, ni nobenega protislovja med daritvami in to enkratno, absolutno daritvijo. Jezusova daritev ni dogodek, ki bi miroval sam v sebi. Poleg vertikalne smeri prehajanja k Bogu ima tudi horizontalno smer prehajanja k ljudem in to za vso zgodovino človeštva, kajti za vse ljudi je Kristus umrl in vstal. Po zakramentalni navzočnosti daritve na križu v evharistiji želi Kristus pritegniti vse ljudi v svojo pasho. Tako je Cerkev je kot Kristusovo telo deležna smrti, vstajenja in poveličanja Kristusa in pri tem zastopa vse človeštvo.
Glede na to enkratno in dokončno daritev Kristusa na križu sta zadnja večerja in evharistija relativni daritvi. Nanašata se na Cerkev in na Golgoto. Enkratna odrešilna daritev na križu ima mnoga zakramentalna ponavzočenja v Cerkvi. Brez Cerkve bi bila daritev brez pomena in ne bi bilo njenega zakramentalnega ponavzočenja.

Evharistija kot spominjanje (anamneza)
Krvava daritev se ne more ponoviti, zato se zakramentalno ponavzoči. To je spomin na velikonočno dogajanje, ki zakramentalno dosega vse ljudi, posreduje njegove sadove, vključuje vernike v Kristusov prehod k Očetu, v njegovo daritev. V tem smislu je evharistična daritev daritev v analognem pomenu.
Anamneza ni samo spomin na preteklost, ampak tudi dramatično ponavzočenje tega dogodka. To je živ spomin, v katerem postane enkratno odrešenje v Kristusovi daritvi zakramentalno navzoče in učinkovito v sedanjosti. V tem smislu je evharistija dogajanje. Odrešilni dogodki na križu se tukaj in sedaj navezujejo na zbrano cerkveno občestvo.

Evharistija kot daritev Cerkve
Namen evharistije je, da bi vsi ljudje prišli v živi stik z Jezusovo pashalno skrivnostjo in se vanjo vključili. Ko Cerkev slavi evharistijo, sprejema dar svojega Gospoda. On je Glava novega človeštva, za katerega se je daroval. Obenem pa tudi Cerkev po evharistiji vedno znova vstopa v Kristusovo velikonočno skrivnost, da se priliči njegovi smrti in je deležna njegovega vstajenja. Tako sprejema odrešenjski dar in hodi s Kristusom k Očetu. Za to milost Cerkev vedno prosi.
Vključitev Cerkve v evharistično daritev pripada torej bistveno k zakramentalni daritvi. Cerkev vstopa v to daritev v vsakem verniku, ki se aktivno udeleži svete maše. Brez Cerkve bi ne bilo evharistije. V njej je Cerkev tista, ki daruje in se daruje po Kristusu kot Kristusovo telo. Po milosti prehaja v evharistiji k Očetu, kar je bistvo njene eksistence: po Kristusu v Svetem Duhu k Očetu. Kristus je navzoč v evharističnem znamenju zato, da se poveže s svojo Cerkvijo. Cerkev pa vstopa v pashalno skrivnost s tem, da jo obhaja.
Vse to se izvrši v veri in ljubezni, ki je odprtost, agape do Boga in do bližnjega. To ljubezen je omogočil Kristus z največjo ljubeznijo, ki se je izrazila v njegovi smrti. Evharistično slavje bi ne imelo nobenega smisla, če ne bi pomenilo odprtosti v ljubezni do Boga in do soljudi. Avguštin pravi, da je ta ljubezen tvorni vzrok evharistije in ne samo učinek tega zakramenta. Cerkev obhaja evharistijo in evharistija gradi Cerkev.

3.6. Kristus v evharističnem slavju glavni dejavnik

V evharistiji je Kristus navzoč kot Gospod in kot delivec daritvenega obeda, kot veliki duhovnik. Ta skupni obed pomeni Kristusu začetek Božjega kraljestva, ki ga sam primerja z gostijo ( Mt 22,1–14). Pri zadnji večerji je obljubil, da bo s svojo Cerkvijo, ko bo obhajala obed v njegov spomin. Škof oz. duhovnik predstavljata ali zastopata nevidnega, poveličanega Kristusa. Kristus, ki se je v Svetem Duhu daroval na križu ( Heb 9,14), je zakramentalno navzoč v podobah kruha in vina kot Žrtvovani.

Škof in duhovnik izvršita evharistično daritev
Nauk Cerkve je soglasen, da je Kristus svojo daritev na križu zaupal celotni Cerkvi ( S 667), a posvečenje lahko izvrši le veljavno ordiniran škof ali duhovnik ( S 597. 607. 713). Po duhovniku govori cerkveno občestvo, ki se vključi v evharistijo in s tem potrjuje svojo voljo, da se pridružuje umrlemu in vstalemu Kristusu. Po besedah posvečenja, ki jih izgovarja duhovnik, Kristus izraža svojo odrešilno navzočnost (za duhovnika in za skupnost). Žal se je ta občestveni vidik v zgodovini zelo izgubljal. Duhovnik je polagoma predstavljal samo še Kristusa in izoblikoval se je pojem laikov v smislu ločenosti od hierarhije. S tem se je izgubila zavest, da laiki sodarujejo pri evharistiji in sodelujejo pri gradnji Božjega kraljestva, kar pa je spremenil drugi vatikanski koncil.

Evharistija kot slavje Božjega ljudstva
Kljub temu da ima samo duhovnik oblast izgovarjati besede posvečenja, vendar verniki tako dejavno sodelujejo, da darujejo Kristusa in z njim sami sebe Bogu. Njihova prisotnost ne sme biti le pasivna v prostoru, ampak predvsem zavestna, osebna, tako da se zavestno pridružujejo Kristusovi pashalni skrivnosti in jo prenašajo v življenje. Vse življenje je udeleženost pri Kristusovi daritvi, pri trpljenju, smrti in vstajenju. Poseben izraz tega sodelovanja je besedica Amen, najbolj izrazito po vzkliku »Po Kristusu, s Kristusom ...«. Vesoljna Cerkev je uresničena v vsakem evharističnem zboru na posebej popoln način.
Z notranjim in zunanjim sodelovanjem verniki pristopajo k daritvi na vidni, zakramentalni način. S tem prinašajo Bogu sami sebe v dar. Ker pa sami sebe darujejo po Kristusu, doseže darovanje svoj cilj – Boga. Udeležba pri ponavzočanju Kristusove daritve pokaže na resno voljo, da sprejmejo vsakdanji križ v skrbi za brate in sestre.

Koncelebracija
Edinost Cerkve se na poseben način kaže v koncelebraciji ali somaševanju. Drugi vatikanski koncil je ponovno poudaril pomen zbornosti in edinosti, ki pride še posebno do izraza pri somaševanju duhovnikov s škofom. Zato je potrebno zelo ceniti liturgično življenje s škofom, še posebej v stolnici. Cerkev se najbolj razodene takrat, kadar se vse sveto Božje ljudstvo polno in dejavno udeležuje istih evharističnih opravil okoli enega oltarja, ki mu predseduje škof.
Tudi ko duhovniki ne somašujejo, ampak mašuje vsak sam, prostorsko in časovno ločeni, so vsi združeni pri obhajanju ene same Kristusove daritve. Pri koncelebraciji pa je ta enotnost še bolj poudarjena. V obeh primerih, tako pri koncelebraciji kot pri posamičnem maševanju, pa govorimo o udeležbi pri eni Kristusovi daritvi, o ponavzočenju ene same Kristusove daritve in o toliko daritvah, kolikor je duhovnikov.

Evharistija – obed, obhajilo

Evharistija se obhaja v obliki obeda. Kruh in vino sta hrana. Njun namen je, da hranita človeško življenje. Pri evharistiji pa postaneta duhovna, nadnaravna hrana, ki nas po Kristusu v Svetem Duhu združita v osebni skupnosti z Bogom. Ker je evharistija jedilna daritev, spada k tej daritvi tudi skupni obed, ki ni samo integralni del daritve, ampak bistveno spada k jedilni daritvi evharistije.
Obhajilo je sad evharistične daritve. Brez zaužitja te nadnaravne hrane je daritev nedokončana, ne doseže namena. Zato mora vsaj duhovnik zaužiti evharistično jed. Toda smislu evharistije kot jedilne daritve ustreza udeležba vseh vernikov pri obhajilu. Zakramentalna znamenja so dana, da človek po vidnih stvareh pride do nevidnih. V obhajilu se kristjan na nov način vcepi v Kristusa in postane deležen je namreč njegove daritve, ki je šla do kraja.
Evharistija je skupno slavje Božjega ljudstva, ki se zbira, da slavi Gospodovo smrt in njegovo vstajenje ter s tem slavi Boga. Zato je smiselno, da se tudi dejansko vsi verniki, ki se udeležijo tega slavja, udeležijo tudi obeda. Utrjevanje medsebojne skupnosti je namen obedov pri vseh narodih. Pri obhajilu pa je ta namen dosežen v območju nadnaravne ljubezni.
Prejemnik obhajila ali zakramenta evharistije pa je vsak kristjan, ki se nahaja v stanju posvečujoče milosti.

3.7. Učinki zakramenta evharistije

Kot daritveni obed ima evharistija mnogotere učinke, ki vzpostavljajo v vrednem prejemniku njegovo zedinjenje s Kristusom. V njem se tako pomnoži milost. Zakrament povzroča te učinke, so pa tudi učinki odvisni tudi od človekovega duhovnega življenja (S 566; DS 1322). Te učinke lahko pojmujemo glede na Kristusa, ki je prisoten v njih ali v odnosu do osebe, ki jih prejema, ali v odnosu do Cerkve, skrivnost­nega Kristusovega telesa, ali v odnosu do bodočega življenja. Tako lahko govorimo o kristološkem, soteriološkem, eklezialnem in eshatološkem učinku evharistije. Vsi so med seboj notranje povezani in se medsebojno osvetljujejo znotraj okvira zgodovine odrešenja.

Kristološki sad evharistije
Prvi učinek evharistije je večja in bolj tesna (intenzivna) povezanost s Kristusom. V prisotnih ta povezanost že obstaja po krstnem karakterju, a postane v evharistiji bolj intimna in poglobljena. Doseže celo najvišjo stopnjo, ki je mogoča tu na zemlji. Na ta učinek je opozoril Kristus v napovedi evharistije ( Jn 6,56–57). Bolj tesna povezanost s Kristusom poživi Božje življenje v verniku, ko povzroči čudovito poboženje (divinizacija), h kateremu je bil človek poklican po učlovečeni Besedi.
Združenje s Kristusom v evharistiji, ki privede do vrhunca krstno združitev, je predvsem združenje s Kristusom oltarja in križa; združenje z njegovim darovanjem Očetu za odpuščanje grehov. Tomaž Akvinski pravi: »Evharistija je zakrament Kristusovega trpljenja v smislu, da je v njem človek použit (konzumiran) v zedinjenju s križanim Kristusom« ( S. th. II, q. 73 a. 3 ad. 3). Toda od križa ni mogoče ločiti vstajenja. Prav vstajenje dá smisel križu. Kristus, ki je prisoten na oltarju in ga verniki prejemajo, ni samo Križani, ampak tudi Vstali Gospod. Samo celotna pashalna skrivnost je resnični pomen signifikanta evharistične gostije.
Ta združitev oseb s Kristusom je popolna združitev ljubezni. Jezus je to napovedal: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, je v meni in jaz v njem« (Gal 2,20).
To združitev je osebnostno srečanje, ki ga ni mogoče po intenzivnosti primerjati z nobenim drugim človeškim srečanjem. To je popolna osebna podaritev Kristusa človeku, ki se mu približa, da bi ga sprejel. Evharistija odpravi meje, ki so prisotne v človeških srečanjih in vodi do resničnega zlitja ljubezni, kot je vzkliknil sveti Pavel, da ne živi več on, ampak Kristus živi v njem. Evharistija je za človeka s stvariteljsko Besedo, ki je osebno Očetova Beseda, njegova Misel, ki prodira v vse stvari in jih napolnjuje z lučjo in resnico. Tako razumemo evharistijo kot zakrament spreminjanja in preoblikovanja.
Evharistijo imenujemo tudi zakrament ljubezni. Kajti ljubezen po svojem bistvu teži za podaritvijo same sebe, se v podaritvi izrazi in se v njej v polnosti uresniči. Konkretni znamenji te neverjetne ljubezni Človeka-Boga sta kruh in vino. Znamenje, ki ga je On sam izbral. Seveda je treba razumeti vsako srečanje s Kristusom v odnosu s Sveto Trojico. Kristološki sad evharistije je tudi trinitarični sad.

Soteriološki sad evharistije
Naslednji sad zakramenta evharistije, ki izhaja iz prvega, je povečanje milosti, izpopolnitev ljubezni (caritas) in izbrisanje vsakodnevnih slabosti in pomanjkljivosti prejemnika. Nekateri teologi imenujejo ta učinek soteriološki. Čeprav vsi zakramenti pomenijo povečanje milosti, je vendar evharistija univerzalni izvir milosti, kolikor ima vsaka milost implicitno ali eksplicitno zvezo s tem zakramentom ( Tomaž Akvinski, S.th. III, q. 79 a. 1 ad 1). V evharistiji je prisoten celoten zaklad duhovnih dobrin Cerkve, Kristus sam. Z evharistijo se povečajo milosti in pride do nove spodbude v duhovnem življenju. Tako evharistija nasiti duhovno lakoto kristjana in zadovolji tisto hrepenenje v človeku, ki dela njegovo srce nemirno, vse dokler ne počije v Bogu.
Z milostjo pa evharistija povzroči rast ljubezni, te vlite kreposti, ki omogoči rast odnosa do Boga in do bližnjega, ki je vez popolne združitve. Izpopolnitev ljubezni je v tem, da »ostanemo v« oz. še bolj v njem, da se spreminjamo v ljubljeno osebo. In v obhajilu se dogaja prav to, spreminjamo se v Kristusa per amorem. Ljubezen do Boga, ki se v evharistiji sprosti, se nato izrazi v ljubezni do ljudi.
S povečanjem ljubezni evharistija tudi očiščuje od grehov in varuje pred smrtnimi grehi ( S 570), je najuspešnejše zdravilo in protistrup za slabosti in grehe. S tem evharistija oslabi naše poželenje in naše strasti, ki slabijo naše življenje v Duhu. Evharistija je tako protistrup proti korenini zla in greha. Zato lahko na evharistijo gledamo tudi kot na oznanjevanje in dar svobode, saj je greh največja nesvoboda. »
Z vsem tem pa evharistija vzpodbuja k apostolatu, saj je ljubezen duša apostolskega poslanstva. Zato drugi vatikanski koncil poudarja, da avtentična evharistija nujno vzpodbuja k delom ljubezni in socialni pomoči ( C 33. 10; LA 3) in je kot taka »izvor in vrh vse evangelizacije« (D 5; M 36).
Duhovna moč evharistije se imenuje duhovna hrana. Ker smo še popotniki, smo tudi v nadnaravnem redu še podvrženi časni minljivosti, težavam, boleznim, smrti. Vera v teh okoliščinah lahko postopno slabi, ljubezen se manjša, krščansko življenje izgublja vitalnost in moč. In prav to hrano, ki obnavlja duha, najdemo kristjani pri evharistični gostiji.

Cerkvenostni sad evharistije
Nenazadnje je sad evharistije neposredno notranje povezan s prvim, eklezialno koinonio. S tem ko evharistija ljudi tesneje poveže s Kristusom, jih vzpostavi kot eno telo, skrivnostno Kristusovo telo, ki je Cerkev. Zato se evharistija upravičeno imenuje tudi »sacramentum unitatis« (Tomaž Akvinski).
Skupnost (koinonia, communio) je pravi ambient evharistije, kar izhaja iz same postavitve zakramenta, iz samih okoliščin, v katerih ga je Kristus postavil: velika Jezusova želja, da bi jedel velikonočno jagnje s svojimi učenci, s katerimi je živel skupnost; vzor ponižnosti in ljubezni, ki ga je dal z umivanjem nog; in zavzet ter prisrčen govor, v katerem je povabil k ponižni in odkriti ljubezni. Evharistija je tako skrivnost skupnosti ljudi pri hranjenju z istim kruhom.
Evharistija pa ni le znamenje te enosti in cerkvene občestvenosti, ampak tudi njen vzrok. Kot bratska gostija je evharistija sama v sebi najpopolnejše znamenje občestvenosti; izraz prijateljstva in ujemanja. Evharistija po svojih znamenjih, kruhu in vinu, na poseben način naznačuje to edinost skupnosti, ki se pri evharistiji uresničuje. To edinost razodevata tudi kruh in vino po njuni naravi, kruh je namreč iz mnogih zrn in vino iz mnogih jagod.
Cerkev je ena, ker je tudi evharistija ena. Pavel je povsem jasen glede tega, ko Korinčanom razlaga, da je en kruh vzrok, da sestavljajo eno telo med seboj ( 1 Kor 10,16–17; Jn 6,56–57). Ko Kristus podarja udeležbo pri svojem življenju vsem, ki se udeležijo evharistije, naredi, da vsi živijo eno, njegovo življenje. Živeti isto življenje pa pomeni najglobljo medsebojno povezanost. To je tema, ki odmeva skozi vso patristično dobo in ima prav poseben izraz pri Avguštinu. Ti patristični pogledi dobijo svoj odsev v dokumentih cerkvenega učiteljstva: na tridentinskem koncilu, v učenju Pija X in na drugem vatikanskem koncilu, ki imenuje evharistijo »znamenje edinosti in vez ljubezni« (B 47).

Eshatološki sad evharistije
Zadnji učinek evharistije se nanaša na prihodnje življenje, kjer bodo našle svojo izpolnitev vse resničnosti krščanske vere. Pashalna gostija je dejansko ara večnega življenja v Božjem kraljestvu. Naša domovina ni tukaj na zemlji, zato smo popotniki. Jezus sam je govoril, da kdor bo jedel njegovo telo in pil njegovo kri, bo imel večno življenje ( Jn 6).
Evharistija nas ohranja v živi povezanosti s poveličanim Kristusom, ki je nesmrten. S svojim življenjem nam podarja tudi svojo nesmrtnost. Cerkveni očetje so proti gnostikom zelo poudarjali prav to razsežnost evharistije. Patristični nauk o eshatološkem učinku evharistije je sintetično izrazil Tomaž Akvinski v znani antifoni O sacrium convivium, v kateri pravi, da v evharističnem obedu »prejemamo Kristusa, obhajamo spomin njegovega trpljenja, duša se napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave.«
Iz vseh teh učinkov evharistije je jasno razvidno njeno mesto v življenju vernikov in celotne cerkvene skupnosti: je središče, srce, temelj in vrh življenja in delovanja Cerkve.

[1] T. de. Chardin, Lobgesang des Alls, Olten 1961, 19.
[2] Razlike pa so opazne tudi znotraj posameznih linij. Matej se razlikuje od Marka v večji preglednosti in bolj tekočem jeziku. Matej dodaja razlago k »vzemite« z »jejte« in Jezusove besede »pijte iz njega vsi«, Marko samo poroča o dejstvu, da so pili; najpomembnejši Matejev dodatek pa je »v odpuščanje grehov«, ki pojasnjuje izraz »preliva za mnoge«. Razlike med Pavlom in Lukom pa so še večje kot med prvima dvema. V Pavlovem besedilu manjkajo Kristusove besede o eshatološki gostiji, ki jih Luka pridaja »prvemu kelihu« pred začetkom večerje. Pri Luku pa manjka drugo postavitveno naročilo »kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin«. Luku dodaja izrazu »za vas« še »dano«.
[3] M. Luther, Schmalkaldische Artikel, WA 50, 243