2. Zakrament birme


Če je krst zakoreninjen v smrti in vstajenju Kristusa, pa birma izhaja iz skrivnosti poslanja Svetega Duha na binkošti; s tem se je začel čas Cerkve, poslanja apostolov in vseh vernikov v svet.
Zakrament birme je vstavljen v pot zakramentov uvajanja kot zakrament polnosti Svetega Duha, ki krščenega potrdi (confematio) in ga zadolži – na nov in bolj odgovoren način – za pričevanje za evangelij, za gradnjo Cerkve in Božjega kraljestva v svetu.
Vsekakor je ta zakrament izšel iz skupnega obreda uvajanja in ga je treba obravnavati v tesni povezanosti s krstom. Skušali bomo, doumeti, da je čudež Duha v času Cerkve enak ali še večji, kot so bili čudeži odrešenja, ki jih posreduje Sveto pismo.

Dvojno rojstvo. V bistvu smo bili dvakrat rojeni, podobno tudi Jezus. Prvo je bilo biološko rojstvo, drugič pa duhovno rojstvo, ko smo ta dar sprejeli in z njim tudi svoje življenjsko poslanstvo. Pri Jezusu se je to zgodilo pri krstu, ko je v moči Svetega Duha v polnosti sprejel svoje poslanstvo. Sveti Duh je tako pokrival in uresničeval to dvojno spočetje in rojstvo v Kristusu.
Opredelitev in pričevanje.
Zakrament birme je povezan z opredelitvijo in pričevanjem. Duh je vodil Jezusa v človeško življenje in poslanstvo. V svojem oznanjevanju je Jezus pokazal moč Svetega Duha in z oblastjo pristopal k nečistim duhovom. Jezus je izdihnil Duha na križu in izpolnil svoje delo na zemlji. Iz njegove prebodene strani tečeta sedaj kri in voda, njegovo umiranje in življenje, poslanstvo, ki ga je uresničil. Ko je dal Duha vsem, ga je dal kot Dar, ki vključuje vse druge darove, vse njegovo življenje. V prvi Cerkvi občudujemo delovanje tega Duha, ki je vodil apostole po svetu in uresničil vesoljno razširjanje evangelija. Sveti Duh krepi ljudi za njihovo opredelitev za Kristusa in za življenje iz Duha. Življenje je neprestana napetost med Kristusovim Duhom in duhom sveta ter nagonskega življenja.
Zato se Kristusova trojna služba uresničuje po boju in preizkušnjah. Knez tega sveta nasprotuje njegovemu kraljevanju. Jezus pa daje svojem učencem Duha, da bi se mogli boriti z vsemi hudičevimi pastmi in slepili. Sam je v moči Svetega Duha odšel v puščavo, kjer ga je hudič skušal. V moči svoje velikonočne zmage podpira vse človeške zmage s svojim Svetim Duhom. Poslanstvo Cerkve gre v vseh časih skozi preizkušnje, vendar pa more pri tem vedno računati na njegovo podporo ( Jn 16,33).
Če je Kristus zgradil Cerkev na temelju svojega trpljenja in vstajenja, ji po binkoštih daje dar Svetega Duha, da ljudje uresničijo svoje poslanstvo v svetu in postanejo njegovi pričevalci. Sveti Duh je tako duša Cerkvi, prežema jo s Kristusovim Duhom, da živi njegovo poslanstvo.
V tem smislu moremo imenovati birmo zakrament zaročniške zveze in ljubezni med Bogom in človekom. Če je krst Božji dar človeku za njegovo prerojenje in življenje v Kristusovem Duhu, je birma njegova odločitev, da sprejme in zaživi ta predlog in to ljubezen, da povsem in vedno ljubi Kristusa.
V tem smislu se birma sklada s časom ljubezni, ko se človek odloči za njen dar in jih odgovori z vsem svojim bitjem, da zaživi svoj krst v toplini in varstvu Božje ljubezni.

2.1 Svetopisemske osnove zakramenta birme

V Stari zavezi še ni neposredne teologije o Svetem Duhu. Njegovo delovanje je pojmovano kot Božja moč, ki ima sposobnost obujanja življenja, spreminjanja in ki usposablja izbrane ljudi, da uresničijo zaupano poslanstvo. Svojo polno vlogo skrivnostni Sveti Duh odkrije v novi zavezi, ko v Kristusu in v Cerkvi v vsej polnosti uresničuje Božji načrt odrešenja. Čas Cerkve je tako čas Svetega Duha in bo trajal do konca sveta.
Glede delovanja Svetega Duha tudi v Novi zavezi ni veliko mest, ki bi izrecno govorila o tem zakramentu. Če pa iščemo širšo perspektivo, pa se nam tu odpira Lukova evangeljska sinteza. Posebno poglobitev nauka o Svetem Duhu pa predstavljajo janezovski in pavlinski spisi.

Lukovo pričevanje o Svetem Duhu
Evangelist Luka vidi zgodovino odrešenja kot zgodovino delovanja Svetega Duha, ki je prisoten od stvarjenja naprej, skozi vso staro zavezo, od spočetja Marije vse do binkošti in do drugega Kristusovega prihoda. Vse Božje delovanje v zgodovini pripada isti ekonomiji odrešenja in pričuje za delo istega Duha v Jezusu, v Cerkvi in v kristjanih.
Sveti Duh in skrivnost učlovečenja ( Lk 1,35; Mt 1,18–20). Angel je napovedal Mariji, da se bo spustila nad njo moč Najvišjega in jo pokrila s svojo senco. V veroizpovedi izrazimo ta dogodek: »Ki je bil spočet od Svetega Duha.« Ta dogodek je tako velik, da na nek način zaznamuje tudi vse ostale dogodke iz Jezusovega otroštva: Elizabeta je polna Svetega Duha, takoj ko zasliši Marijin glas, enako tudi otrok, ki je že v materinem telesu napolnjen s Svetim Duhom; Duh napolni tudi Zaharija, ko se mu rodi sin in enako je Duh, ki starčku Simeonu razodene prisotnost Odrešenika.
Sveti Duh in Jezusov krst v Jordanu. Duh, ki ga imel Jezus od vsega začetka, se v trenutku krsta na posebno viden način razodene ( Lk 3,21–22). Jezus v njegovi moči sprejme poslanstvo, ki mu ga je zaupal Oče. Poseg Svetega Duha je predstavljen kot spust Božje moči na Jezusa, kar odgovarja maziljenju preroka. Očetov glas pa potrjuje, da je Jezus pričakovani mesija, ogrnjen v misijonsko poslanstvo trpečega Gospodovega služabnika.
Duh in javno Jezusovo poslanstvo. Jezusovo poslanstvo v svetu je v celoti v znamenju Svetega Duha. Luka podčrta, da je takoj po krstu Jezus napolnjen s Svetim Duhom, ki ga odvede v puščavo. In po tej preizkušnji se Jezus vrne in gre v sinagogo v Nazaretu, kjer mu je dan zvitek Izaijeve knjige ( Lk 4,14–21). Tu se Jezus razodene kot tisti, ki deluje v moči Svetega Duha. V znamenju Svetega Duha izbere tudi dvanajstere, ki so zametek Cerkve ( Apd 1,1–2).
Jezus pošlje Svetega Duha. Po vstajenju Jezus obljubi, da bo poslal Svetega Duha ( Lk 12,11–12; 24,49; Apd 1,5.8; 11,16). Vse kar Luka želi v Apostolskih delih poročati, izhaja iz binkošti, ko se v dogajanje Cerkve dejavno in vidno vključi Sveti Duh.
Binkošti so epifanija Duha. Binkošti so vidno razodetje Duha, ki posreduje svoje darove in spremeni (preoblikuje) učence ter uvaja čas Cerkve kot čas Svetega Duha ( Apd 2,1–4). Znamenja tega dogodka so zelo izrazna. Predvsem je prisoten šum, ki kliče v spomin teofanijo na Sinaju ( 2 Mz 19,16–25), kot bližajoči se silni vihar: vihar, vetrič je eden najstarejših simbolov Božje moči in ustreza samemu korenu izraza duh (ruah). Nato so prisotni plameni: predstavljajo ognjeni steber, ki je vodil izvoljeno ljudstvo proti obljubljeni deželi. In končno je karizma jezikov, ki nima ustrezajoče podobe v stari zavezi, saj je simbol univerzalnosti novega izvoljenega ljudstva, ki je posledica prisotnosti Svetega Duha.
Vse to ne želi zbujati pozornosti pri poslušalcih, ampak oznanjati z močjo Svetega Duha velika Božja dela, s čimer kličejo vsakega človeka k spreobrnjenju in življenju v moči Svetega Duha. Ta Duh kaže pot izgradnje Cerkve v vseh njenih fazah, ki so opisane v Apostolskih delih: posebej vidno je to v primeru Simona Maga ( Apd 8,17–23) in v spreobrnjenju Kornelija in njegove hiše, kar Peter smatra za istovetno z binkoštmi ( Apd 10,44–47). Tudi učenci Janeza Krstnika so v Efezu po Pavlu krščeni in začno govoriti v jezikih ter prerokujejo ( Apd 19,7). V Lukovi viziji so binkošti usmerjene za stalno obnavljanje in širjenje v prostoru in času z namenom, da bi se širilo pričevanje Jezusa in bi se konstituirala cerkvena skupnost v svetu.
Sveti Duh deluje v voditeljih skupnosti. Pri Luku je močno poudarjena resnica, da je Sveti Duh na poseben način prisoten in dejaven v voditeljih krščanskih skupnosti; v prvi vrsti v dvanajsterih in med njimi, še posebej v Petru, tako da laganje Petru postane tudi laganje Duhu ( Apd 5,3.9). Tudi odločitve, ki jih v Jeruzalemu sprejmejo voditelji, so pripisane Svetemu Duhu ( Apd 15,28). Posredovanje darov Svetega Duha je predpravica apostolov; niti evangelizator Filip ni mogel opraviti tega ( Apd 8,5–17).
Dar Svetega Duha v krstu in po njem. Kristjani normalno prejmejo dar Duha po prejetem krstu. Kakor krst sledi spreobrnitvi srca, tako prejetje Duha sledi krstu ( Apd 2,38). Brez daru Svetega Duha kristjanu nekaj manjka ( Apd 19,2). Seveda je povsem jasno, da je delovanje Svetega Duha povsem zastonjsko in svobodno, zato lahko deluje pred krstom ali po njem, a pred krstom gre za izredne primere, ki so v prvi Cerkvi pomagali preiti iz ozkosti v univerzalni pogled na odrešenje. Vsekakor pa Apostolska dela jasno kažejo, da Sveti Duh poseže v življenje Cerkve v odločilnih trenutkih s svojo močjo.

Pavlova teologija Svetega Duha
V pavlinskih spisih ni najti sistematičnega nauka o Svetem Duhu, to kaže, da je bilo delovanje Svetega Duha najprej povezano z izkustvom Cerkve in šele kasneje deležno teološkega razmišljanja.
V Jezusu Kristusu. Skupnost Duha je za Pavla neločljivo povezana z udeležbo pri življenju Jezusa Kristusa, kar se je uresničilo pri krstu. Polnost krščanskega bivanja je dejansko biti v Kristusu ( Gal 3,27–28).
Deleženje na Duhu Jezusa Kristusa. Udeleženi pri Kristusovem Duhu postanemo sinovi v Sinu. Sveti Duh se imenuje Duh Sina ali Kristusov Duh, ker je darovan po Sinu, ki ga ima v najimenitnejšem pomenu v svoji poveličani človeški naravi, ki jo po zakramentih uvajanja sprejemamo. To se kaže v teoloških paralelizmih, ki jih zasledimo pri Pavlu: kdor je v Kristusu, je istočasno tudi v Duhu ( Rim 6,23).
Sveti Duh in uvajanje v krščanstvo. Božji Duh je prisoten že v predzgodovini vere; bodisi zato, ker je oznanjevanje mogoče le v njegovi moči, bodisi zato, ker samo Sveti Duh lahko uvede človeka v Kristusa. Sveti Duh potrdi naše priličenje Bogu, ki je izraženo s krstom ( 1 Kor 6,11). Vse to se uresničuje na osebni in cerkveni ravni ( 1 Kor 12,12–13). Zato je kristjanovo telo posvečeno in je dolžno poveličevati Boga ( 1 Kor 6,19–20).
Pečat Svetega Duha. Izraz pečat (sphraghis) in glagol zapečatiti (sphraghizo) so tipični izrazi Pavlove teologije o Svetem Duhu. Splošni pomen je potrditev neke naloge, angažiranosti pri Bogu ( Rim 4,11) ali v Cerkvi ( 1 Kor 9,2). Gre za nekakšen znak, ki ga kristjan sprejme od Očeta v Sinu po delovanju Svetega Duha. Ta znak iztrga človeka iz anonimnega bivanja in ga postavi v stanje ontološke pripadnosti Bogu. Sveti Duh je temelj novega bivanja v Kristusu in zagotovilo Božjega daru ter dinamičen princip našega odrešenja.

Pnevmatologija pri Janezu
Janezovo izhodišče je v dejstvu, da je nad učlovečeno Besedo prišel Sveti Duh in je zato zdaj Kristus tisti, ki krščuje s Svetim Duhom ( Jn 1,33). Dialog z Nikodemom nakazuje pomen in potrebnost krsta v vodi in s Svetim Duhom. Jezus je obljubil Svetega Duha pri poslovilnem govoru pri zadnji večerji ( Jn 14,16–17). Janezov opis velikonočnega srečanja s Kristusom je povezan z izpolnjenjem obljube o poslanju Svetega Duha ( Jn 20,21–22). To je novo stvarjenje, stvarjenje novega človeka, katerega prvorojenec je vstali Kristus. Tisti, ki sprejmejo dar Svetega Duha, molijo Boga v Duhu in resnici ( Jn 4,23–24).

2.2 Teološki pogled na birmo in njen zgodovinski razvoj

Iz svetopisemskega konteksta je razvidno, da birme ni mogoče razumeti brez širšega konteksta delovanja Svetega Duha v zgodovini odrešenja in še posebej v skrivnosti Cerkve. Pri birmi se nadaljujejo čudeži, ki so se dogajali ob Jezusu in se zrcali prav tako isto delovanje Duha, kot je spremljalo Jezusa.
Z birmo se ti čudeži nadaljujejo v času Cerkve.

Birma kot binkošti kristjana
Kakor je dogodek Jezusovega krsta odločitev in začetek njegovega javnega delovanja, tako so binkošti uvod v življenje in poslanstvo Cerkve. Na večer velike noči je Kristus svojim učencem že vdahnil Svetega Duha ( Jn 20,22); na binkoštni dan pa je vsa skupnost sprejela polnost darov Svetega Duha, predvsem kot moč in pomoč pri misijonskem poslanstvu in graditvi Cerkve v svetu: »Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samaríji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8).
Ta dogodek ni namenjen le apostolom, ampak je namenjen vsem, ki so poklicani, da bi bili napolnjeni s Svetim Duhom ( Apd 2,17–21). V življenju Cerkve je vsak napolnjen s Svetim Duhom in vključen v odločilno poslanstvo odrešenja, ki ga je dovršil Kristus.
Ta prihod Svetega Duha se v času Cerkve zgodi s posebnim obredom, ki je sicer tesno povezan s krstom, a je od njega tudi različen; podeljen je posebej in služi dopolnitvi in izpopolnitvi krstnega daru življenja. Voditelj skupnosti ima moč, da po polaganju rok podeli dar Svetega Duha ( Apd 19,6). V tem pomenu je birma vidno poosebljena binkoštna skrivnost za vsakega posameznega kristjana.
Danes se prihod Svetega Duha ne zgodi več na spektakularen način, ampak po naslednikih apostolov s pomočjo zakramentalnega simbola. V tem smislu ima birma vse tipične razsežnosti, ki so značilne za binkoštni dogodek: eklezialni, pnevmatološki in preroške ( C 11). Birma je tako zakrament polnosti: polnosti cerkvene skupnosti, polnosti Svetega Duha, polnosti pričevanja.
Polnost cerkvenega občestva. Birma krščene popolneje zveže s Cerkvijo. V luči dogajanja na binkošti lahko to bolje razumemo, saj je takrat Sveti Duh manifestiral, realiziral in izpopolnil cerkveno občestvo (koinonia), ko je dal karizme in službe kot pomoč vsem ( 1 Kor 12,4–11.13; Apd 2,5–11.38.42; Gal 3,28). V tem pomenu je birma bolj zakrament odgovornosti za Cerkev (glej glavno mašno prošnjo pri obredni maši). Prav ta cerkvenostna razsežnost, ki je poudarjena tudi s prisotnostjo škofa, je temeljnega pomena za razumevanje skrivnosti tega zakramenta. Zato je tudi škof redni delivec tega zakra­menta.
Polnost Svetega Duha. Birma krščene obogati s posebno močjo Svetega Duha. Dar, sprejet pri krstu, je sedaj potrjen in izpopolnjen ter bolj odgovorno poveže vernika z delovanjem Svetega Duha v Kristusu in v njegovem skrivnostnem Telesu, ki je Cerkev. Med krstom in birmo gre za podoben odnos kot med rojstvom in rastjo: za nadaljevanje in stvarno različnost hkrati. V bistvu si sledita dve fazi upodabljanja po Kristusu, birma je s tega vidika zakrament popolne dobe ali zakrament krščanske zrelost, kot pravi sveti Tomaž.
Polnost pričevanja. Z birmo krščeni prejmejo »strožjo dolžnost, da kot resnične Kristusove priče hkrati z besedo in dejanjem razširjajo in branijo vero« (C 11). Polnost cerkvene skupnosti in polnost daru Svetega Duha usmerjata kristjana k polnosti duhovnega življenja, uresničenja v poklicanosti in odgovornosti za poslanstvo pričevanja za izgradnjo Božjega kraljestva v svetu. To pričevanje mora potekati znotraj skupnosti, kjer deluje Sveti Duh. Potrebno pričevanje življenja in oznanilo Besede, da bi se Božji načrt uresničil v svetu. Evdokimov pravi, da je birma apostolat karizmatične ljubezni, da bi mogli dajati pričevanje brez strahu.
Ruski teolog Bulgakov predstavlja birmo v povezavi s človekovim stvarjenjem po Božji podobi. Če krst očisti umazano Božjo podobo, mu birma odpira pot sličnosti z Bogom. Birma je dar popolnosti v ljubezni, dar rasti, da bi vedno napredovali v svetosti, kot je Bog svet.
Birma je maziljenje, simbol naše deležnosti pri Svetem Duhu in naša včlenitev v Kristusovo človeškost, zato nas odpre k svetosti. Je neposredno izlitje Božje milosti v duše vernikov, kot pravi sveti Ciril Aleksandrijski. Potem, ko smo prejeli novo krščansko bit, življenje v povezavi s Kristusom, prejmemo še moč, da jo moremo razviti in uresničiti. Ta nam daje orožje za boj Kristusovih vojakov in atletov.
Nikolaj Kabazilas pravi, da nam Duh prinaša moč, da delujemo za Božjo slavo. Da daje Sveti Duh naši duši pečat, božjo moč, pred katero se bojijo demoni in nas pripravlja za boj, daje nam moč, je naš varuh in pomočnik, bedi nad nami kot na svojim vojakom, pravi sveti Ciril Jeruzalemski. V moči Svetega Duha bomo zdržali v vsaki stiski, ob vsaki nasprotni moči. Moč birme prosi za Božjo pomoč, da bi vztrajati trdni in moč, da se ne bi zlomili v boju.

Pečat zaveze v Duhu
Tudi pri birmi gre za pečat. Jezus je bil prvi zaznamovan s pečatom svojega Očeta ( Jn 6,27). Dar Duha notranje označuje vernika kakor s pečatom, in to v perspektivi dokončnega razodetja Boga. Sveti Duh lahko potrdi resničnost novega rojstva s tem, da mu daje večno vrednost; to je kakor »Božji podpis« zaveze s krščenim. S tem notranjim pečatom je nekako povezana milost zvestobe in vztrajnosti. Pečat, ki ga Pavel omenja, ima nekaj podobnega s črko »tau« na čelih vernikov, kot omenja prerok Ezekijel (Ezk 9,4–6).
Pri apostolu Pavlu je ta notranji pečat povezan z vidno gesto polaganja rok in z maziljenjem v Duhu. Tu se odpira pomen maziljenja, ki je bilo kot zunanje znamenje vedno povezano z nekim poslanstvom (kralji, duhovniki). Preroki so napovedovali, da bo prišel ob polnosti časov Maziljenec, Mesija, Kristus. To pričakovanje je dobilo svojo izpolnitev v prihodu Jezusa iz Nazareta. Pri birmi kristjan prejme to maziljenje v Duhu, ki ga utrdi v veri in resnici Kristusa (1 Jn 2,20–27). Birma je moč Svetega Duha, ki v še večji meri preoblikuje krščenega v novega Kristusa. Isti Duh, ki je prišel nad Jezusa ob Jordanu in je napolnil Cerkev na binkošti, se pri birmi spusti nad krščenega vernika. Kot krst oblikuje po Kristusu, umrlem in vstalem, tako birma priliči Kristusu glavi, maziljenemu s Svetim Duhom in s tem poveže bolj tesno s Cerkvijo, ki je Kristusovo tel, maziljena s Svetim Duhom. S tem se pomen birme obogati: gre torej za utrditev krščanskega življenja, Božjega življenja, ki je v krščencu še zelo krhko.
Skrivnost zaveze je biblični temelj tega, kar vera Cerkve imenuje neizbrisno znamenje birme ( S 932). To posvečenje v Duhu, ki je podeljeno kot pečat, in vodi v polnost poklicanosti krščenega vernika, na bolj popoln način uvaja v skrivnost nove in večne zaveze.

Zakrament poslanstva
Oba obravnavana vidika (birma kot binkošti in kot pečat zaveze) vodita v tretji vidik, ki je prav tako temeljnega pomena: v birmo kot zakrament poslanstva; oz. bolj določno, misijonskega poslanstva kristjanov laikov. S spremenjenjem človeka po delovanju Svetega Duha temelji ta zakrament na poln in zavezujoč način v poslanstvu krščenega znotraj misijonskega poslanstva Cerkve, ki seveda temelji na temeljnem poslanstvu Kristusa in Svetega Duha, ki sta Očetova misijonarja.
Poslanstvo spada med velika Božja dela, ki jih Bog uresničuje v zgodovini odrešenja. Birma krščenca na nov, bolj poln in odgovoren način uvede v skrivnost poslanstva, ki je značilno za trenutno dopolnjevanje Božjega načrta v življenju tega konkretnega kristjana znotraj zgodovinskih okoliščin, v katerih živi. Polaganje rok in maziljenje s krizmo pomeni in uresničuje dogodek posvečenja krščenca za poslanstvo ter ga v moči Svetega Duha pošilja med ljudi v svet, da bo odkrito pričeval za Kristusovo ime kot nekoč apostoli in učenci.

Zgodovinski razvoj nauka o birmi
Krst in birma sta med seboj notranje povezana. V vzhodnih cerkvah še vedno podeljujejo zakrament birme skupaj s krstom. V prvi Cerkvi sta bila zakramenta tako tesno povezana, da je bilo znamenji obeh zakramentov težko razdvojiti.
Njuno povezanost in hkrati različnost spoznamo iz naslednjih premislekov:
- krst in birma podelita kristjanu to, kar je bilo celotni Cerkvi podarjeno v pashalni skrivnosti na binkoštni praznik: Sveti Duh je podeljen že pri krstu, a pri birmi je ta prejem dopolnjen ( Apd 2,38);
Jezus naročil apostolom, naj ostanejo v Jeruzalemu in tam čakajo na Očetovo obljubo ( Apd 1,4 s.; Lk 24,48); kajti šele moč od zgoraj jih bo usposobila za pričevanje; primer sta Peter in Janez, ki sta poslana v Samarijo, kajti verniki še tam niso prejeli Svetega Duha, čeprav so bili že krščeni ( Apd 8,15); nasprotno pa je pri Korneliju, ki je prejel Svetega Duha že pred krstom ( Apd 10,47);
- čeprav je kristjan deležen življenja Svete Trojice že pri krstu, vendar iz spisov Nove zaveze sledi, da se po Svetem Duhu poglablja in izpopolnjuje razmerje do Očeta in Sina; šele v Svetem Duhu lahko rečemo Abba; podaritev Svetega Duha je maziljenje, ki nas naredi podobne Kristusu (Maziljencu) ( Rim. 8,15; Gal 4,6; 2 Kor 1,21).Čeprav sta v Apostolskih delih krst in birma ločena, sta po uveljavljanju krsta otrok tako združena, da ju je težko ločiti. Na zahodu pa je od 12. stol. naprej obveljala praksa podeljevanja birme med 7. in 12. letom. S tem sta bila zakramenta jasno ločena. S to ločitvijo se je tudi redni delivec zakramenta birme spremenil; redni delivec postane škof; medtem ko je na vzhodu redni delivec duhovnik, ki krsti.
Tudi znamenje zakramenta kaže na spreminjanje razumevanja zakramenta: na zahodu je Cerkev ohranila polaganje rok, čeprav so kasneje dodali zaznamovanje s krizmo (Inocenc I., leta 416; DS 215). V 12. stol. tudi na zahodu izgine polaganje rok, ki ga nadomesti maziljenje na čelu v obliki križa ( Odlok za Armence S 553). Pred maziljenjem je škof redno z razprostrtimi rokami molil nad birmanci za dar Svetega Duha. Teologi pa tega niso imeli za bistveno znamenje zakramenta. Tudi v novem obredu birme je ostalo maziljenje s krizmo bistveni del zakramenta (materija).
Cerkev je vedno učila, da je birma zakrament. To so zanikali reformatorji (Luter, Kalvin: birma razvrednoti krst, zakramentalni splav; odgovor tridentinskega koncila pa je jasen v smeri zakramentalnosti tega obreda (S 506. 555–557). V začetku tega stoletja je Pij X. branil zakramentalnost birme proti modernistom ( S 558).

2.3. Birmanski simbolizem in učinki birme

Zakramentalno znamenje birme se je skozi stoletja spreminjalo. V Svetem pismu je omenjeno polaganje rok z molitvijo. Od 12. stoletja se na Zahodu omenja molitev z iztegnjenimi rokami pred birmo. Šele v 20. stoletju se v rimskem obredniku začenja spet omenjati individualno polaganje rok.
Polaganje rok je bilo že v stari zavezi in je pomenilo znamenje blagoslova ter predanosti Bogu. V novi zavezi je bilo zlasti povezano z ozdravljanjem bolnikov in pri podeljevanju služb.

Materija zakramenta birme
Krizma je element, v katerem Sveti Duh skrije svojo prisotnost. Ko je telo maziljeno z vidno krizmo, je duša prežeta s Svetim Duhom, pravi sveti Ciril Jeruzalemski. Ne gre za samo za zaznamovanje na čelu, ampak za maziljenje vseh delov telesa. Človek dobi pečat darov Svetega Duha v celoti Božje ojkonomije, ki se je pokazala v Kristusovem življenju. Z maziljenjem so postavljene v gibanje vse karizmatične moči, vsi darovi Svetega Duha.
Maziljenje s krizmo omenja že Tertulijan. Vsekakor izhaja iz Vzhoda in je postopoma povsem izrinilo polaganje rok. Že zelo zgodaj so uporabili krizmo, ki je olivno olje, kateremu pridajo balzam. Ta dvojnost naj bi kazala tudi dve naravi v Kristusu. Vsekakor s tem postanejo maziljeni podobni Kristusu, Maziljencu, kristusi.
Tudi nov obred vidi v maziljenju s krizmo bistveni element birme. Krizmo blagoslovi škof na veliki četrtek, na Vzhodu so morali dodati še 57 zelišč, kar je pomenilo prijeten vonj, o katerem govori apostol Pavel, da ga mora kristjan širiti okrog sebe. V srednjem veku je olivno olje pomenilo tudi okrepitev za duhovni boj, balzam pa milost, ki človeka pri tem podpira in ga varuje pred gnilobo greha. Na Vzhodu so prvotno mazilili na čelu, nosu, ustih in ušesih, na Zahodu pa le na čelu. Papež Pavel VI je določil, da je bistveno za zakrament: maziljenje s krizmo na čelu, ki se uresniči med položitvijo roke na glavo. Ta položitev roke ne spada k bistvu zakramenta.
Maziljenje v znamenju križa se mora izvršiti na čelu in predstavlja zapečatenje zaveze ter označuje neizbrisno znamenje zakramenta birme.

Slovilo (forma) zakramenta birme
Slovilo, forma zakramenta birme je molitev ( Apd 8,15), ki jo pozna že Tertulijan, kot prošnjo za darove Svetega Duha. Sveti Ambrož govori o trinitarični obliki slovila. V 12. stoletju je splošno veljala na Zahodu formula: Zaznamujem te z znamenjem križa in te potrdim s krizmo odrešenja: v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Danes velja formula: I., sprejmi potrditev, dar Svetega Duha.

Delivec in prejemnik zakramenta birme

Birmo more prejeti vsak krščen, za rodovitnost zakramenta se zahteva stanje posvečujoče milosti, ker birma spada med zakramente živih.
Kdaj naj se sprejme ta zakrament? Veliko so o tem govorili. Od 4. stoletja dalje je birma potekala skupaj s pastoralnimi vizitacijami. 4. lateranski koncil 1215 je postavil obhajilo in birmo v obdobju od 7. do 12. leta, ko pride otrok k pameti. IZ pedagoških razlogov bi mogli postaviti birmo na kasnejši čas, vendar ti pedagoški razlogi ne smejo zasenčiti teoloških, birma je zakrament uvajanja in je ni mogoče razumeti brez krsta. Bitma pri krstu sprejeto življenje poglobi in razvije do polnosti. Treba pa je vedeti, da so učinki zakramentov Božji dar in ne sad človekovega prizadevanja.

Učinki zakramenta birme
Drugi vatikanski koncil ( C 11) navaja učinke birme: popolneje poveže s Cerkvijo, obogati jih s posebno močjo Svetega Duha za apostolsko pričevanje, ki je učinek in naloga zakramenta birme ( C 33; L 3). Iz tega nauka, ki je v harmoniji s celotnim naukom cerkvenega učiteljstva, sledi:
- v birmi Bog dopolnjuje po daru Svetega Duha, kar je začel v krstu kot prerojenju iz Boga; birma je torej dopolnitev krsta, kakor so binkošti dopolnitev Kristusove velikonočne skrivnosti;
- ob binkoštih so učenci z močjo Svetega Duha začeli aktivno apostolsko delovati; Sveti Duh jih je usposobil za priče Božjega kraljestva: zato je glavni učinek birme usposobitev in zadolžitev krščenca za apostolat;
- birma torej teži k Cerkvi, ki živi in raste iz pričevanja, ki je predvsem milost, Božji dar; nadalje teži k posamezniku kot pričevalcu za Kristusa: zato milost birme preobrazi prejemnika za apostolsko pričevanje; tisti, ki nas je v krstu brez nas naredil za ude Cerkve, nas ne bo naredil za apostole brez nas;
- birma utrjuje odnos do Kristusa in njegovega Duha; Sveti Duh je po binkoštih nova osebna navzočnost Boga v svetu; ta prisotnost je odrešilna in različna od prisotnosti Boga v Kristusu, čeprav z njo v najtesnejši povezavi, saj samo nadaljuje Kristusovo poslanstvo vse do eshatološke dovršitve;
- dar Duha usposablja kristjana za odločitev za Kristusa v vsakdanjem življenju: odločitev za Kristusa pa vsebuje odločitev za boj proti grehu v sebi in v svetu ( Lk 12,52; Mr 10,34);
- drugi vatikanski koncil je krst in birmo tesno povezal z evharistijo, ki je zakrament cerkvene edinosti; pričevanje se uresniči v življenju s Cerkvijo in za Cerkev v moči, ki nam je vedno na novo dana v evharistični daritvi; tako postane kristjan zrel po milostih, ki so nam dane v zakramentih.
Ker je birma dopolnitev krsta, se podeli le enkrat (določil že papež Vigilij I). Tako se je razvil nauk o neizbrisnem znamenju, ki loči (signum distinctivum) birmanca od tistega, ki je prejel le zakrament krsta. Birmanec je dosegel zrelost, dospel je do »edinosti vere in do spoznanja Božjega Sina, do popolnega človeka, do mere doraslosti Kristusove polnosti« (Ef 4,13). Birmansko znamenje usposablja za boj in trpljenje kot prizadevanje za Božje kraljestvo ( 2 Tim 2,3), za boj proti vsaki malodušnosti ( Rim 8,26) in krščenega oboroži z vso bojno opravo ( Ef 6,11–17) ter ga obvezuje za pričevanje (signum dispositivum). Je pa tudi znamenje, ki upodablja po Kristusu, ki je bil maziljen s Svetim Duhom (signum configurativum) in ki naredi človeka duhovnega ( 1 Kor 2,12–16).
Iz Apostolskih del je razvidno, da so imeli pri zakramentu birme pobudo apostoli. Iz tega sklepamo, da spada ta zakrament v misijonsko skrb Cerkve glede njenega poslanstva in ne toliko v skrb posameznika za njegovo zveličanje ( S 554). Težko krivdo bi si pa nakopal, kdor ne bi hotel sprejeti birme zaradi zaničevanja ( DS 1299), ker kristjan pride do svoje zrelosti le znotraj poslanstva Cerkve za druge ( Mt 6,33; 1 Pet 2,9 s.; Tes 5,19; Ef 4,30).